Supreme Court rejects review application as first instance judgment did not violate established legal practice.

Predlog se zavrne.

[JEDRO]

Predlog se zavrne.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 23. 12. 2016 in tožniku priznalo pravice iz delovnega razmerja do sodne razveze pogodbe o zaposlitvi 16. 3. 2018. Tožniku je dosodilo denarno povračilo v višini devetih njegovih mesečnih plač. Odločitev temelji na presoji, da je tožena stranka tožniku v redni odpovedi neutemeljeno očitala, da je zapustil svoje delovno mesto in odšel domov, na delovnem mestu pa pustil ogromno količino arhivskega in dokumentarnega gradiva, predvsem pa teh očitkov ni dokazala. Presodilo je, da od tožnika ni mogoče zahtevati, da ustrezno ravna z gradivom, če mu delodajalec ni zagotovil ustreznega delovnega prostora in telefona. Tožena stranka tudi ni dokazala, da je bil tožnik seznanjen z njenimi splošnimi akti, ki urejajo ravnanje z arhivskim gradivom. Sodišče prve stopnje je tudi vztrajalo pri stališču, da je bila tožniku kršena pravica do zagovora, vendar je v skladu z razveljavitvenim sklepom Vrhovnega sodišča VIII Ips 39/2019 z dne 11. 2. 2020 očitke izredne odpovedi obravnavalo tudi po vsebini 1 .

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo v odločitvi o višini denarnega povračila zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi tako, da ga je dosodilo v višini šestih tožnikovih mesečnih plač. V preostalem je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritrdilo je stališču sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala kršitev, ki so se tožniku očitale v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje tožena stranka predlaga dopustitev revizije glede naslednjih vprašanj:

– ali je delodajalec v okviru postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi dolžan upoštevati pisni zagovor delavca, ki ga slednji ne poda pravočasno oziroma ne poda v roku, da bi se delodajalec s podanim pisnim zagovorom lahko seznanil do zaključka naroka za podajo zagovora s strani delavca (kot izveden v skladu z pravili po Zakonu o delovnih razmerjih - ZDR-1) oz. ali je delodajalec dolžan upoštevati tudi naknadno ugotovljen pisni zagovor, po tem, ko je bil narok za podajo zagovora že izveden, delavec na narok za podajo zagovora pa ni pristopil, čeprav je bil nanj ustrezno vabljen, vabilo za delavca je bilo izkazano, svoje odsotnosti pa delavec ni upravičil (kar nase napelje tudi ustrezne pravne posledice, ki jih predvidevajo določbe ZDR-1 - konkretno odpoved pravice do podaje zagovora),

– kako konkretno je delodajalec dolžan konkretizirati očitke v podani pisni redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga ter predhodni pisni seznanitvi s kršitvijo delovnih obveznosti (ki je vsebovala tudi vabilo na narok za podajo zagovora), v okviru katere je delodajalec delavcu dal na razpolago tudi ustrezno slikovno dokumentirano kršitev delovnih obveznosti s strani delavca (na kar delavec tudi ustrezno odgovori).

4. Predlog ni utemeljen.

5. Prvi odstavek 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) določa, da vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enote uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Vrhovno sodišče dopusti revizijo zlasti v primerih, če gre za pravno vprašanje, glede katerega odločitev sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča, ali če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodne prakse vrhovnega sodišča ni, še zlasti, če sodna praksa višjih sodišč ni enotna, ali če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodna praksa vrhovnega sodišča ni enotna.

6. Vrhovno sodišče ugotavlja, da pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367. a člena ZPP niso podani, zato je na podlagi 367. člena ZPP predlog zavrnilo.

7. Vprašanje v zvezi z upoštevanjem oziroma neupoštevanjem pisnega zagovora je brezpredmetno, saj izpodbijana sodba ne temelji na presoji, da je bila tožniku kršena pravica do zagovora, temveč na vsebinski presoji utemeljenosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

8. Neustrezno je tudi drugo predlagano vprašanje, saj sodba ne temelji na tem, da kršitve v odpovedi niso bile dovolj konkretizirane, temveč na tem, da niso bile dokazane, ter na presoji, da je bilo tožniku glede na razmere na delovnem mestu onemogočeno, da bi svoje delovne obveznosti izpolnil tako, kot bi jih po pričakovanjih tožene stranke moral. V delu, ki se sklicuje na slikovno gradivo, ki ga je toženi stranki dal tožnik, pa predlog dejansko meri na ugotovljeno dejansko stanje, kar pa ne more biti predmet revizijske presoje in zato tudi ne predmet predloga za dopustitev revizije.

9. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 Sodišče je v tem sporu enkrat že odločalo in takrat zahtevku ugodilo na podlagi presoje, da je bila tožniku kršena pravica do zagovora. Takšno presojo je potrdilo tudi sodišče druge stopnje, Vrhovno sodišče pa je sklepom VIII Ips 39/2019 sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču RS prve stopnje v novo sojenje. Presodilo je, da zgolj dejstvo, da je direktorica po tem, ko se je z vsebino zagovora seznanila, zmotno menila, da je prepozen in ga vsebinsko ni obravnavala, ne pomeni nezakonitosti odpovedi. Sodišču prve stopnje je naložilo, da se v novem postopku vsebinsko opredeli do očitanih kršitev iz dovolj konkretiziranih opozoril in odpovedi pogodbe o zaposlitvi.