Appeal dismissed; court held no KPP violation when employer assigns work readiness time outside statutory locations.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Ravnanje nasprotne udeleženke, ki časa odrejene pripravljenosti na delo na drugem kraju (ne doma in ne na kraju, od koder mu je zagotovljen čas prihoda na delo v 1 uri) članom predlagatelja ni priznala kot delovnega časa, ne predstavlja kršitve 17. člena KPP, posledično tudi ne 16. člena KPP in 45. člena KPJS.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo predlog in odločilo, da je dolžan predlagatelj nasprotni udeleženki povrniti stroške postopka v znesku 581,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

2. Zoper sklep vlaga zaradi vseh pritožbenih razlogov pritožbo predlagatelj in predlaga njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nadaljnje odločanje ter naložitev plačila stroškov postopka nasprotni udeleženki. Navaja, da s predlogom ne zahteva razlage, temveč ugotovitev kršitve določil KPP in naložitev nasprotni udeleženki, da izpolni obveznost plačila članom predlagatelja. Takšen predlog spada v pristojnost delovnega sodišča, ki bi moralo o njem vsebinsko odločiti. Že presoja sodišča o tem, ali gre za vprašanje kršitve (izvrševanja) 17. člena KPP, je vsebinske narave. Nasprotuje stališču sodišča, po katerem je ugotavljanje morebitnih prikrajšanj za posamezne policiste lahko predmet individualnega in ne kolektivnega delovnega spora, saj v tem sporu ne zahteva izplačila denarnega zneska za posameznega policista, temveč plačilo (nadur) vsem svojim članom. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do predloga v delu, v katerem predlagatelj uveljavlja kršitev 16. člena KPP, zato je podana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede na vsebino 17. člena KPP je treba pripravljenost na delo, ki je odrejena kjerkoli drugje, in ne na kraju, navedenem v 17. členu KPP, šteti v delovni čas. Tudi iz prakse SEU izhaja, da se pripravljenost na delo na določenem kraju, ki ga določi delodajalec, všteva v delovni čas. Sodišče bi moralo vsebinsko presojati vprašanje, ali gre kršitev 17. člena KPP in njeno skladnost z Direktivo 2003/88. Ker je sodišče prve stopnje predlog zavrglo, je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 274. členom ZPP. Priglaša pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo nasprotna udeleženka prereka navedbe predlagatelja v pritožbi in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. Predlagatelj je v tem kolektivnem delovnem sporu zahteval ugotovitev kršitve prvega in petega odstavka 17. člena Kolektivne pogodbe za policiste (Ur. l. RS, št. 41/2012 in nasl. - KPP) v obdobju od 1. 8. 2015 do 25. 4. 2017. Posledično je za to obdobje uveljavljal kršitev prvega, petega, šestega in devetega odstavka 16. člena KPP ter 45. člena Kolektivne pogodbe za javni sektor (Ur. l. RS, št. 57/2008 in nasl. - KPJS), kot tudi naložitev nasprotni udeleženki, da izpolni obveznost plačila članom predlagatelja. Zavzema se za ugotovitev, da je nasprotna udeleženka kršila določila KPP, ker članom predlagatelja v delovni čas ni vštela časa pripravljenosti na delo, ki jo je delodajalec odredil na določenem kraju. Meni, da se čas pripravljenosti na delo, ki ni odrejena na kraju, navedenem v 17. členu KPP, šteje v delovni čas. Natančneje, ko policistu pripravljenost ni odrejena v prostem času v kraju bivanja ali na kakšnem drugem kraju, ki ga izbere policist sam, ampak ga določi delodajalec.

7. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo predlog z utemeljitvijo, da ni pristojno za odločitev o zahtevku, ki ga uveljavlja predlagatelj. Kljub zavrženju predloga se je v obrazložitvi opredelilo do vsebine 17. člena KPP in zavzelo stališče, da ne gre za vprašanje kršitve oziroma izvrševanja 17. člena KPP. Po prvem odstavku 17. člena KPP je pripravljenost za delo poseben delovni pogoj, zaradi katerega mora biti policist, ki mu je pripravljenost za delo odrejena, v svojem prostem času v pripravljenosti za delo v kraju bivanja ali kraju, od koder mu je zagotovljen čas prihoda na delo v 1 uri. Pripravljenost na delo se po petem odstavku 17. člena KPP ne šteje v delovni čas. Določili ne vsebujeta besedila, za katero se zavzema predlagatelj. V 17. členu KPP ni mogoče najti zapisa v smislu: "Če delodajalec odredi pripravljenost na delo na točno določenem kraju, ki ga ne določi policist sam (ampak delodajalec), se takšen čas pripravljenosti na delo šteje v delovni čas skladno s 17. členom KPP", ali podobne določbe. Nasprotno, navedene situacije 17. člen KPP ne ureja, zato ne gre za kršitev KPP. Predlagatelj se z navedbami, da nasprotna udeleženka krši oziroma ne izvršuje določila 17. člena KPP, dejansko zavzema za razlago določila 17. člena KPP ali celo več v smislu določitve novega pravila oziroma vsebine KPP.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno razlogovalo, da ne gre za kršitev določil KPP. Predlagatelj se neutemeljeno zavzema, da se pripravljenost njegovih članov na delo v primerih, ki niso navedeni v 17. členu KPP, šteje v njihov delovni čas. Za takšno stališče v določilih KPP ni podlage. KPP ne vsebuje določila, da se pripravljenost na delo (v drugih primerih, ki niso navedeni v prvem odstavku 17. člena KPP) všteje v delovni čas, torej ga nasprotna udeleženka ni mogla kršiti. To pomeni, da ravnanje nasprotne udeleženke, ki časa odrejene pripravljenosti na delo na drugem kraju (ne doma in ne na kraju, od koder mu je zagotovljen čas prihoda na delo v 1 uri) članom predlagatelja ni priznala kot delovnega časa, ne predstavlja kršitve 17. člena KPP, posledično tudi ne 16. člena KPP in 45. člena KPJS.

9. Predlagatelj izpodbija sklep sodišča prve stopnje v zvezi zahtevkom za ugotovitev kršitve določil KPP in KPJS tudi zato, ker bi moralo po njegovem mnenju sodišče o njem vsebinsko odločiti. Zavrženje predloga (kot izhaja iz sklepa sodišča prve stopnje, ker odločanje ne spada v sodno pristojnost) za predlagatelja ni neugodnejše od zavrnitve predloga. Zavrženje (ne glede na to ali je odločitev sodišča pravilna) nima učinka vsebinske pravnomočnosti (res iudicata), zato pritožbeno sodišče ne ugotavlja razlogov za ugoditev pritožbi.

10. Ker ni kršitve določil kolektivnih pogodb, druge pritožbene trditve na odločitev v zadevi ne morejo vplivati, zato na njih pritožbeno sodišče ne odgovarja (prvi odstavek 360. člena ZPP).

11. Glede na to, da niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

12. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka. Predlagatelj zato, ker s pritožbo ni uspel, medtem ko odgovor nasprotne udeleženke na pritožbo predlagatelja ni bistveno prispeval k rešitvi spora (prvi odstavek 154., 155. in 165. člena ZPP).