Appeal dismissed; written warning is not a justiciable act for interim relief under Labor Law.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

[JEDRO]

Pravilna je ugotovitev, da tožnik ni izkazal verjetnosti obstoja terjatve zoper toženo stranko, saj pisno opozorilo delavcu na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi ob ponovni kršitvi delovne obveznosti iz 85. člena ZDR-1 ni akt delodajalca, zoper katerega je dovoljeno samostojno pravno varstvo skladno z ZDR-1.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, ki se glasi: "Učinkovanje pisnega opozorila zaradi neizpolnjevanja delovnih obveznosti in opozorilom o možnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru ponovne kršitve pogodbene in druge delovne obveznosti, ki je bilo tožeči stranki podano 12. 2. 2021, se zadrži do pravnomočnosti odločitve sodišča o tožbenem zahtevku".

2. Zoper sklep vlaga pritožbo tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje ugotovitev, da za izdajo začasne odredbe ni izkazana verjetnost obstoja terjatve, oprlo izključno na ustaljeno stališče dosedanje sodne prakse, da opozorilo pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni akt delodajalca, zoper katerega bi bilo dovoljeno sodno varstvo. Nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da mu zaradi prejetega opozorila za eno leto ni onemogočeno uresničevanje ustavno zagotovljene svobode izražanja. Zatrjuje neprimernost ustaljene sodne prakse, saj krši pravico do sodnega varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin po 15.

členu Ustave. Izpostavlja, da v tožbi zoper opozorilo z dne 8. 3. 2021 ne zatrjuje in dokazuje kršitve delovno pravnih pravic po ZDR-1, temveč kršitev svobode izražanja iz 39. člena Ustave. Glede na to se zavzema za samostojno in brezpogojno sodno varstvo zoper ta pravni akt neposredno na podlagi določbe 15. člena Ustave. Sporno opozorilo pred odpovedjo je neutemeljena obtožba o storjeni kršitvi zakonskih in pogodbenih delovnih obveznosti in s tem nedopusten poseg v nedotakljivost duševne celovitosti iz 35. člena Ustave ter osebno dostojanstvo in druge osebnostne pravice delavca pri delu po 46.

členu ZDR-1. Navaja, da so negativne oziroma škodljive pravne posledice opozorila takojšnje. Meni, da je izkazal verjetnost obstoja terjatve in izpolnil pogoj iz prvega odstavka 272. člena ZIZ za izdajo predlagane začasne odredbe. Navaja, da naj bi z objavljenim člankom v časopisu A. domnevno kršil določila komunikacijskega pravilnika B. in v povezavi s tem še prvega odstavka 34. člena ZDR in 8. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 10. 2018 ter določbo 37. člena ZDR-1. Trdi, da v članku ni navajal neresničnih dejstev, ki bi utegnila povzročiti moralno ali materialno škodo delodajalcu.

Meni, da je izpolnil tudi pogoj iz drugega odstavka 272. člena ZIZ, da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje odredbe nastale upniku. Sodišču prve stopnje očita, da ni vsebinsko presojalo utemeljenosti opozorila z vidika obstoja verjetnosti terjatve. Meni, da opozorilo ni pravni akt delodajalca brez negativnih učinkov za delavca, kot to izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča VIII Ips 227/2005. Opozarja na dejstvo, da je delavec šibkejša stranka v delovnem razmerju in na možnost, da zaradi pisnega opozorila izgubi zaposlitev.

Opozarja na možnost zlorabe obvestil pred odpovedjo. Po njegovem mnenju bi sodišče začasno odredbo lahko izdalo po uradni dolžnosti skladno z določbo prvega odstavka 43. člena ZDSS-1. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se njegovemu predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

5. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o predlagani začasni odredbi pravilno izhajalo iz četrtega odstavka 43. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl. – ZDSS-1), ki določa, da se začasne odredbe izdajajo po določbah Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 in nasl. – ZIZ). Tožnik je podal predlog za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve, za katero morajo biti podani pogoji iz 272. člena ZIZ. Po tej določbi sodišče izda začasno odredbo za zavarovanje nedenarne terjatve, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo nastala (prvi odstavek 272. člena ZIZ). Poleg verjetnosti terjatve mora upnik verjetno izkazati tudi eno od naslednji postavk: nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile in nastanek težko nadomestljive škode; da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

6. Pravilna je ugotovitev, da tožnik ni izkazal verjetnosti obstoja terjatve zoper toženo stranko, saj pisno opozorilo delavcu na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi ob ponovni kršitvi delovne obveznosti iz 85. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. – ZDR-1) ni akt delodajalca, zoper katerega je dovoljeno samostojno pravno varstvo skladno z ZDR-1. Pravilno se je sklicevalo na ustaljeno sodno prakso glede možnosti izpodbijanja pisnega opozorila (prim. s sklepoma Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 227/2005 in VIII Ips 294/2005). Zavzemanje tožnika, da je v predmetni zadevi treba odstopiti od ustaljene sodne prakse, po kateri se presoja zakonitost in obstoj utemeljenih razlogov za izdajo opozorila šele v primeru, ko delavec pred sodiščem prve stopnje izpodbija redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ni utemeljeno. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da se kljub opozorilu tožnik lahko svobodno izraža ter da se bo v primeru odpovedi presojala utemeljenost odpovedi in opozorila. Niti iz četrtega odstavka 15. člena Ustave RS (Ur. l. RS, št. 33/91-I in nasl.), po katerem sta zagotovljeni sodno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter pravica do odprave posledic njihove kršitve, ne izhaja zahteva po brezpogojnosti in samostojnosti sodnega varstva v tem primeru. Glede na to je tudi v primeru, da je s pisnim opozorilom poseženo v ustavne pravice delavca, tej ustavni normi zadoščeno s sodno presojo njegove utemeljenosti v sodnem postopku zoper odpoved iz krivdnega razloga. Zgolj dejstvo možnosti zlorab tega instituta s strani delodajalcev ne pomeni, da je ureditev sodnega varstva neustrezna oziroma celo neustavna.

7. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

8. Ker niso podani pritožbeni razlogi in ker pritožbeno sodišče ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter kot pravilen in zakonit potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).