Appeal allowed; indictment description suffices without explicit statutory citation for duty of care breach.

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnje odločanje.

[JEDRO]

Čeprav določba prvega odstavka 263. člena ZGD-1 v opisu ni izrecno navedena, je iz povzetega dela opisa povsem jasno, da obtožnica članom upravnega odbora družbe očita, da so zlorabili svoj vodilni položaj in opustili svojo dolžnost ravnati v dobro družbe, ta navedba pa predstavlja ustrezno konkretizacijo dolžnosti iz prvega odstavka 263. člena ZGD-1. Ob tem pritožbeno sodišče poudarja, da v primeru 240. člena KZ-1 ne gre za (pravo) blanketno normo, zato nadaljnja navedba pravne podlage – pravnih norm in predpisov gospodarskega prava, ki naj bi jih obdolženec s svojim (protipravnim) ravnanjem kršil, v opisu konkretnega dejanja ni potrebna.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom ugovoru obdolženčevega zagovornika ugodilo in obtožnice ni dopustilo ter je iz razloga po 1. točki prvega odstavka 277. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ustavilo kazenski postopek zoper obdolženega A. A., da naj bi storil kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ-1, v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Po tretjem odstavku 105. člena ZKP je oškodovano družbo B. d.d. - v stečaju s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Po prvem odstavku 96. člena ZKP je, odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki ter nagrada njegovega zagovornika obremenjujejo proračun.

2. Zoper sklep je državna tožilka vložila pritožbo iz razloga po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZKP – zaradi kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Predlagala je, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovor obdolženčevega zagovornika zoper obtožnico kot neutemeljen zavrne.

3. Na pritožbo je odgovoril obdolženčev zagovornik, odvetnik C. C. iz Ljubljane in predlagal, naj pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožnica oporeka zaključkom prvostopenjskega sodišča in navaja, da je v izreku popravljene obtožnice z dne 27.12.2019 obdolženčevo dolžnostno ravnanje jasno opisano in sicer je v petem odstavku izreka navedeno, da so „obdolženci“ s predhodno opisanim ravnanjem „s kršitvijo svoje dolžnosti delati v dobro družbe B. d.d. na podlagi pogodbe z dne 1.7.2020 v času, ko je imela družba B. d.d. že težave z likvidnostjo in so bile v teku priprave na prisilno poravnavo ter je zaradi finančnih težav plačevala zgolj obveznosti po prednostnem seznamu, na katerega pa niso bile uvrščene obveznosti do družbe D. d.o.o., z namenom, da družbi D. d.o.o. pridobijo veliko protipravno premoženjsko korist, izdali pet računov v skupni višini 672.000,00 EUR...“. Tak opis po mnenju pritožnice vsebuje dolžnostno ravnanje vseh članov upravnega odbora, torej tudi obdolženega A. A., določeno v 263. členu Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1), ne glede na to, da se tenor obtožnice ne sklicuje izrecno na določbo prvega odstavka 263. člena ZGD-1.

6. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici, da iz konkretiziranih okoliščin v opisu dejanja izhajajo vsi zakonski znaki obdolžencu očitanega dejanja.

7. Kaznivo dejanje po prvem odstavku 240. člena KZ-1A (veljavnega v času izvršitve obravnavanega dejanja) stori, kdor pri vodenju ali nadzorstvu gospodarske dejavnosti, zato, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist ali (alternativno) povzročil premoženjsko škodo, zlorabi svoj položaj ali dano zaupanje glede razpolaganja s tujim premoženjem, upravljanja podjetja ali vodenja gospodarske dejavnosti, prestopi meje svojih pravic ali ne opravi svojih dolžnosti. Drugi odstavek navedenega člena KZ-1 ureja kvalificirano obliko dejanja, ko je z ravnanjem iz prvega odstavka pridobljena velika premoženjska korist ali povzročena velika premoženjska škoda in je storilec hotel sebi ali komu drugemu pridobiti tako premoženjsko korist ali drugemu povzročiti tako premoženjsko škodo.

8. Protipravno ravnanje po določbi 240. člena KZ-1 se torej kaže v izrabi pooblastil, ki izhajajo iz položaja storilca pri gospodarskem subjektu in sicer tako, da storilec dejanj, za katera je sicer pooblaščen, ne opravi v skladu z njihovim namenom, pri tem pa ravna v nasprotju z interesi gospodarske družbe, s čimer se kaže njegova nezvestoba do družbe. 1 Skladno s sodno prakso izvršitveno ravnanje po 240. členu KZ-1 med drugim predstavlja tudi ravnanje v nasprotju s prvim odstavkom 263. člena ZGD-1, 2 ki članom organa vodenja ali nadzora gospodarske družbe nalaga dolžnost, da morajo pri opravljanju svojih nalog ravnati v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika.

9. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v petem odstavku opisa obdolžencu očitanega kaznivega dejanja navedeno, da za delno prezaposlitev in sklenitev pogodbe med B. d.d. in D. d.o.o. ni bilo nobene potrebe, saj so bili E. E., F. F. in obdolženi A. A. skladno z določbo 285. člena ZGD-1 v opisu navedene storitve zavezani opravljati že kot zaposleni na svojih funkcijah v upravnem odboru družbe B. d.d. Nadalje je v opisu navedeno, da so E. E., F. F. in obdolženi A. A. s svojim ravnanjem B. d.d. zavezali k nepotrebnemu plačilu ter tako s kršitvijo svoje dolžnosti delati v dobro družbe B. d.d. in z namenom, da družbi D. d.o.o. pridobijo veliko protipravno premoženjsko korist, v času, ko se je družba B. d.d. že pripravljala na postopek prisilne poravnave, izdali pet v nadaljevanju opisa dejanja navedenih računov.

10. Iz opisa tako jasno izhaja, da je bistvo očitkov obdolžencu v tem, da je bila prezaposlitev nepotrebna, da je sporna podjemna pogodba družbo B. d.d. zavezala k nepotrebnemu plačilu ter da so obdolženec in ostala člana upravnega odbora družbe B. d.d. s takšnim svojim ravnanjem ravnali v nasprotju z interesi družbe oziroma opustili svojo dolžnost ravnati v dobro družbe B. d.d.

11. Čeprav določba prvega odstavka 263. člena ZGD-1 v opisu ni izrecno navedena, je iz povzetega dela opisa na prvi pogled razvidno, da obtožnica članom upravnega odbora kot organa vodenja in nadzora družbe B. d.d. (prvi odstavek 285. člena ZGD-1) očita, da so opustili svojo dolžnost ravnati v dobro družbe B. d.d., ta navedba pa predstavlja ustrezno konkretizacijo njihove dolžnosti iz prvega odstavka 263. člena ZGD-1. Ob tem pritožbeno sodišče poudarja, da v primeru 240. člena KZ-1 ne gre za (pravo) blanketno normo, zato nadaljnja navedba pravne podlage – pravnih norm in predpisov gospodarskega prava, ki naj bi jih obdolženec s svojim (protipravnim) ravnanjem kršil, v opisu dejanja ni potrebna. 3 Kot namreč pravilno navaja pritožnica presoja, ali opis dejanja vsebuje vse zakonske znake, temelji na vprašanju, ali opis vsebuje navedbo dejanskih okoliščin, iz katerih na konkretni ravni izhajajo vsi zakonski znaki kaznivega dejanja. 4 Navedba zakonskih določb, iz katerih zakonski znaki izhajajo, za njihovo konkretizacijo ne zadostuje, temveč je bistveno, da so zakonski znaki tudi dejansko, vsebinsko opisani. Umestitev ravnanj, dejstev in okoliščin, ki so konkretizirana v opisu, pod določeno zakonsko normo, pa je v pristojnosti sodišča, ki na tožilčevo pravno presojo dejanja ni vezano (drugi odstavek 354. člena ZKP).

12. Prvostopenjsko sodišče je tako v točki 7 izpodbijanega sklepa napak zaključilo, da iz opisa ne izhaja, kakšno dolžnostno ravnanje v okviru svojega položaja je obdolženec prekršil pri sklepanju obravnavanih pogodb, saj je iz opisa očitno razvidno, da naj bi obdolženec s svojim izčrpno opisanim in že na prvi pogled spornim ravnanjem kršil dolžnost ravnati v dobro družbe B. d.d., torej dolžnost, ki mu jo nalaga prvi odstavek 263. člena ZGD-1.

13. Pritožbeno sodišče je posledično ugotovilo, da je izpodbijani sklep obremenjen s kršitvijo kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, zato je pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo v nadaljnje odločanje prvostopenjskemu sodišču (zunajobravnavnemu senatu), ki bo moralo v nadaljevanju obravnavati ugovor zoper obtožnico po 277. členu ZKP še v preostalem delu.

1 Kozina Jože v: Korošec Damjan, et al., Veliki znanstveni komentar posebnega dela kazenskega zakonika (KZ-1), 2. knjiga, Uradni list RS, Ljubljana 2019, str. 1001-1002.

2 Sodbe VSRS I Ips 141/2006 z dne 24.5.2007; I Ips 378/2006 z dne 22.6.2007; I Ips 7935/2009 z dne 13.9.2012; Pušnik Niko, Deset razlogov za podporo spremembi 240. člena KZ-1, Pravna praksa, št. 5, 2017, str. 8-9.

3 Primerjaj tudi sklep VSL II Kp 48487/2015 z dne 9.3.2017, tč. 7; in sodbo I Ips 444/2007 z dne 16.12.2007.

4 Primerjaj s sodbo VSK III Kp 44424/2017.