Appeal dismissed for challenging factual findings in small claims contract dispute without procedural error.

I. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsodilnem delu (I. in III. točka izreka) potrdi.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Tožena stranka v pritožbi izpodbija dejanske ugotovitve in zaključke sodišča prve stopnje o obstoju pogodbenega razmerja med pravdnima strankama in dokazno presojo, ki takšne zaključke utemeljuje. S takšnimi navedbami tožena stranka izpodbija dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, kar je v sporih, kakršen je tovrstni, nedovoljen pritožbeni razlog. Na dejansko stanje, ki ga ugotovi sodišče prve stopnje, so vezane tako stranke kot pritožbeno sodišče, zato v ugotovljeno dejansko stanje ni mogoče posegati in tovrstne pritožbene navedbe tudi ne morejo biti predmet pritožbenega preizkusa.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni plačati tožeči stranki 3.800,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 9. 2018 do plačila (I. točka izreka), v presežku za znesek zakonskih zamudnih obresti od 240,00 EUR od 26. 8. 2018 do 25. 9. 2018, pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 268,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od prvega dne po poteku 8-dnevnega roka za izpolnitev obveznosti do plačila (III. točka izreka).

2. Proti tej sodbi se pritožuje tožena stranka. V pritožbi navaja, da vsa sodba temelji na predvidevanjih in trditvah tožeče stranke brez materialnih listinskih dokazov za upravičenost izstavitve računov. Po stališču pritožnika sodba temelji na domnevi, da je tožena stranka naročila blago in storitve pri tožeči stranki in da je storitve prejela, čeprav ni nikjer nobenega dokumenta, podpisanega s strani tožene stranke (dobavnice, prevzemnice, naročilnice), ki je temelj za izstavitev računov. Zato tožena stranka ne razume, zakaj bi račune, za katere ne ve, če jih je sploh prejela, reklamirala. Pogodba, ki jo sodba omenja, v nobenem delu ne določa in omenja, da bo tožena stranka dejansko kupovala storitve in blago pri tožeči stranki in koliko bo tega. Tudi W., ki ga omenja sodba, nima nobene veze z dokaznim, listinskim gradivom za verodostojnost izstavitve računov. Tožena stranka ponavlja, da zadevnih računov nima, sodba pa nikjer kot dokazov ne predstavlja temeljnih dokumentov (dobavnic, naročilnic, prevzemnic - podpisanih s strani tožene stranke), ki so osnova za izstavitev računov. Ker tožena stranka računov nima, nikjer ni potrdila, da je tožena stranka res naročila blago in storitve oz. ali so te blago in storitve s strani tožeče stranke prejeli, ampak je enostransko razsojeno brez listinskih dokazov za pravni obstoj izstavljenih računov. Tako je evidentno očitno, da je sodišče sledilo in razsodilo samo na podlagi enostranskega prikaza tožeče stranke, brez temeljnih pravih dokazov in sledilo napačnim prikazom glede pogodbe in aplikacije W., ki nima nobene zveze z izstavitvijo računov, zato tožena stranka zahteva, da se dokaže, kdo s strani tožene stranke je podpisoval naročilnice, prevzemnice in dobavnice o storitvah in blagu pri tožeči stranki in ki so pogojevali izstavitev računov. Če teh dokazov ni, so takšni računi protipravno izstavljeni in kot takšni ne predstavljajo listinskega dokaza o obstoju storitve oz. dobavi blaga. Predlaga razveljavitev sodbe, saj bi v nasprotnem primeru toženi stranki nastala neupravičeno ogromna poslovna škoda.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo pritrjuje sprejeti odločitvi sodišča prve stopnje in predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene ter priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi gre za gospodarski spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Po prvem odstavku 458. člena ZPP se smeta sodba in sklep, s katerim je končan spor v postopku v sporih majhne vrednosti, izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V skladu s petim odstavkom 458. člena ZPP je o pritožbi odločala sodnica posameznica.

6. Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah dovoljenih pritožbenih razlogov in v okviru uradnega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialno pravno pravilno odločitev, pri tem pa ni storilo uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev absolutne narave. Odločitev, ki jo je sprejelo, je tudi skrbno in zanesljivo obrazložilo, zato sodišče druge stopnje v izogib nepotrebnemu ponavljanju kot pravilne povzema razloge sodišča prve stopnje za sprejeto odločitev ter v zvezi s pritožbenimi navedbami le še dodaja.

7. Tožena stranka v pritožbi izpodbija dejanske ugotovitve in zaključke sodišča prve stopnje o obstoju pogodbenega razmerja med pravdnima strankama in dokazno presojo, ki takšne zaključke utemeljuje. S takšnimi navedbami tožena stranka izpodbija dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, kar je v sporih, kakršen je tovrstni, nedovoljen pritožbeni razlog. Na dejansko stanje, ki ga ugotovi sodišče prve stopnje, so vezane tako stranke kot pritožbeno sodišče, zato v ugotovljeno dejansko stanje ni mogoče posegati in tovrstne pritožbene navedbe tudi ne morejo biti predmet pritožbenega preizkusa.

8. Prav tako sodbe, ki je predmet pritožbenega obravnavanja, ni mogoče izpodbijati zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, zato uveljavljanje kršitev glede izvedbe dokazov in graja dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki predstavljajo t.i. relativne postopkovne kršitve, predstavlja nedovoljen pritožbeni razlog.

9. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, na katero je pritožbeno sodišče vezano, je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna.

10. Sodišče druge stopnje je glede na obrazloženo pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Odločitev o pritožbenih stroških tožene stranke je odpadla, ker jih ta ni priglasila, tožeča stranka, ki z odgovorom na pritožbo ni prispevala k sprejeti odločitvi sodišča druge stopnje, pa krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (155. člen ZPP).