Appeal allowed; appeal court voids first-instance ruling for rejecting incomplete appeal due to court's procedural error.

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

[JEDRO]

Prvostopenjsko sodišče je z vročanjem sklepa o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe (čeprav to ni bila njegova zakonska obveznost) vzpostavilo situacijo iz četrtega odstavka 9. člena ZIZ-1, ki narekuje vročanje vložene pritožbe tudi nasprotni stranki. S to obveznostjo sodišča pritožnik po prejemu sklepa o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe ni mogel računati. Iz spisovnega gradiva namreč tudi ne izhaja, da bi sodišče pritožnika informiralo o vročanju sklepa z dne 23. 12. 2019 nasprotni stranki.

V okoliščinah danega primera, ko je bila obveznost vložitve pritožbe v dveh izvodih (za sodišče in nasprotno stranko) povzročena s postopanjem sodišča in ni izhajala iz normativne ureditve glede na izid prvostopenjskega postopka o predlogu za izdajo začasne odredbe, je določbo prvega odstavka 106. člena v zvezi s posledicami iz 336. člena ZPP treba presojati restriktivno. Sankcija za vloženo nepopolno pritožbo iz izpodbijanega sklepa bi bila namreč prehud poseg v pritožnikovo pravico do pritožbe.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z uvodoma citiranim sklepom je prvostopenjsko sodišče zavrglo pritožbo tožeče stranke zoper sklep o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe. Tako je odločilo, ker ni vložila števila izvodov, ki bi zadoščalo za sodišče in nasprotno stranko, sklicujoče se na 336. člen ZPP, po katerem se v pritožbenem postopku ne uporabijo določbe 108. člena ZPP o vročanju nepopolnih vlog v dopolnitev.

2. Zoper ta sklep se je tožeča stranka pravočasno pritožila. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ-1. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijani sklep razveljavi ter zavrženo pritožbo tožeče stranke vsebinsko obravnava oziroma pred tem pozove pritožnika za morebitno dopolnitev pritožbe.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Kot v svoji pritožbi pravilno opozarja že pritožnik, sta glede vročanja nasprotni stranki v ZIZ-1 specialnejši določbi od s strani prvostopenjskega sodišča uporabljenih določb iz ZPP. Po prvem odstavku 45. člena ZIZ-1 sodišče sklep o izvršbi, s katerim se zavrne predlog za izvršbo, vroči samo upniku. V četrtem odstavku 9. člena ZIZ-1 pa je določeno, da se pravočasna in dovoljena pritožba vroči v odgovor nasprotni stranki le, če ji je bil vročen tudi sklep sodišča prve stopnje, zoper katerega je bila vložena pritožba. Omenjena člena se po 239. členu ZIZ-1 smiselno uporabljata tudi v postopku zavarovanja. Za zadevo nosilna je tudi formulacija določbe prvega odstavka 106. člena ZPP, na katero se je med drugim tudi sklicevalo prvostopenjsko sodišče, ko je pritožbo zavrglo zaradi njene nepopolnosti. Navedeno določilo govori o vlogah, ki jih je „treba“ vročiti nasprotni stranki in se morajo prav zato izročiti sodišču v toliko izvodih, kolikor jih je treba za sodišče in nasprotno stranko ter v taki obliki, da jih sodišče lahko vroči. Pritožnik ima, upoštevaje citirani člen, namreč dolžnost priskrbeti dodaten izvod za nasprotno stranko le, ko gre za vloge, ki jih je treba vročiti nasprotni stranki. Ko vlog ni treba vročiti nasprotni stranki, te obveze pritožnika ni.

5. Iz spisovnega gradiva pa izhaja, da je sodišče prve stopnje po prejemu tožbe s predlogom za izdajo začasne odredbe navedeni predlog s sklepom z dne 23. 12. 2019 zavrnilo, ne da bi ga predhodno vročalo toženi stranki v izjavo. Ta sklep je vročilo toženi stranki skupaj z drugopisom predloga za izdajo začasne odredbe s prilogami, čeprav po prvem odstavku 45. člena ZIZ-1 to ni bila njegova zakonska obveznost, kot tudi ne po drugem odstavku 330. člena ZPP po katerem, se sklep, s katerim se zavrne predlog ene stranke brez prejšnjega zaslišanja nasprotne stranke, tej stranki ne vroči. Glede na opisano normativno ureditev je pritožbeno sodišče sledilo pritožniku, da za vročitev sklepa o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe toženi stranki ni vedela in je upravičeno računala, da se sodišče glede na prej citirani določili ZIZ-1 in ZPP vročanja sklepa nasprotni stranki ne bo poslužilo. Po presoji pritožbenega sodišča na tako postopanje sodišča ni bilo mogoče sklepati niti iz pravnega pouka sklepa z dne 23. 12. 2019, ki je stranki nalagal vložitev morebitne pritožbe v dveh izvodih.

6. Prvostopenjsko sodišče je torej z vročanjem sklepa o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe (čeprav to ni bila njegova zakonska obveznost) vzpostavilo situacijo iz četrtega odstavka 9. člena ZIZ-1, ki narekuje vročanje vložene pritožbe tudi nasprotni stranki. S to obveznostjo sodišča pritožnik, kot je bilo zgoraj pojasnjeno, po prejemu sklepa o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe ni mogel računati. Iz spisovnega gradiva namreč tudi ne izhaja, da bi sodišče pritožnika informiralo o vročanju sklepa z dne 23. 12. 2019 nasprotni stranki.

7. V okoliščinah danega primera, ko je bila obveznost vložitve pritožbe v dveh izvodih (za sodišče in nasprotno stranko) povzročeno s postopanjem sodišča in ni izhajala iz normativne ureditve glede na izid prvostopenjskega postopka o predlogu za izdajo začasne odredbe, je zato določbo prvega odstavka 106. člena v zvezi s posledicami iz 336. člena ZPP treba presojati restriktivno. Sankcija za vloženo nepopolno pritožbo iz izpodbijanega sklepa bi bila namreč prehud poseg v pritožnikovo pravico do pritožbe.

8. Utemeljeni pritožbi je zato pritožbeno sodišče ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP). V njem bo moralo prvostopenjsko sodišče tožečo stranko pozvati k plačilu sodne takse za pritožbo zoper sklep o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe, ki je procesna predpostavka za meritorno obravnavo pritožbe (prvi odstavek 105. člena ZPP v zvezi s 15. člena ZIZ-1), poskrbeti za manjkajoči izvod pritožbe in pritožbo vročiti toženi stranki v odgovor, šele po tako dopolnjenem postopku pa bo zadeva sposobna za pritožbeno odločanje.