Supreme Court dismisses appeal for legal protection against parliamentary inquiry court order due to lack of statutory basis.

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže.

[JEDRO]

V določbah ZPPre in ZKP ni zakonske podlage, ki bi utemeljevala razlago, da je zoper odločbo sodišča, sprejeto na podlagi četrtega odstavka 13. člena ZPPre, dovoljena zahteva za varstvo zakonitosti.

Sicer pa tudi ZKP določa stroge pogoje za dovoljenost tega izrednega pravnega sredstva. Razen v primeru izrecno določenih izjem zahteva za varstvo zakonitosti zoper odločbo sodišča ni dovoljena preden je kazenski postopek pravnomočno končan. V predmetni zadevi je bila odredba izdana med parlamentarno preiskavo, ki še ni zaključena. Zato niti ob analogni uporabi določb ZKP, na katere napotuje 19. člen ZPPre, ni podlage za sklepanje, da je predmetna zahteva za varstvo zakonitosti dovoljena.

[OBRAZLOŽITEV]

A. 1. Preiskovalna komisija o ugotavljanju zlorab v zadevi A. B. in drugi (v nadaljevanju preiskovalna komisija) je na podlagi četrtega odstavka 8. člena v zvezi s četrtim odstavkom 13. člena in prvim odstavkom 19. člena Zakona o parlamentarni preiskavi (ZPPre) na Okrožno sodišče v Ljubljani naslovila zahtevo, da odredi Specializiranemu državnemu tožilstvu, Oddelku za preiskovanje in pregon uradnih oseb s posebnimi pooblastili, da mora preiskovalni komisiji za potrebe parlamentarne preiskave posredovati oziroma omogočiti dostop do opravilne številke zadeve in osebnega imena policista, zoper katerega je bila na Okrožnem sodišču v Kopru vložena obtožba, da je storil kaznivo dejanje zlorabe osebnih podatkov po drugem in sedmem odstavku 143. člena KZ-1 (vse v zvezi z dopisom SDT št. OPP-Tu-14/5/2020/GR z dne 2. 10. 2020 in dopisom SDT OPP-Tu-14/5/2020/GR z dne 15. 10. 2020) ter opravilno številko zadeve in osebno ime policista, ki je bil pravnomočno obsojen na Okrožnem sodišču na Ptuju za kaznivo dejanje zlorabe osebnih podatkov po drugem in sedmem odstavku 143. člena KZ-1 (vse v zvezi z dopisom SDT št. OPP-Tu-14/5/2020/GR z dne 2. 10. 2020 in dopisom SDT št. OPP-Tu-14/5/2020/GR z dne 15. 10. 2020).

2. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Ljubljani je ocenila, da preiskovalna komisija ni izkazala, da je njena zahteva nujna za izvedbo preiskave, pa tudi, da je zahtevani ukrep sorazmeren posegu v pravice udeležencev v kazenskih postopkih in zato v neskladju z zakonom. Na podlagi četrtega odstavka 13. člena ZPPre je zato zahtevala, da o tem odloči višje sodišče. Višje sodišče je z izpodbijano odločbo odredilo, da je Specializirano državno tožilstvo preiskovalni komisiji dolžno posredovati zahtevani opravilni številki sodnih zadev, ne pa tudi osebnih podatkov policistov.

3. Zoper to odredbo je vrhovni državni tožilec Aleš Butala vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri zatrjuje kršitev 14., 22., 23., 25. in 39. člena Ustave Republike Slovenije (Ustava), bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena v zvezi s 122. členom ZKP, pa tudi kršitev četrtega odstavka 13. člena in drugega odstavka 14. člena ZPPre. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano odredbo spremeni tako, da zahtevo preiskovalne komisije zavrne ali pa napadeno odredbo razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje pristojnemu sodišču, podrejeno pa, da samo ugotovi uveljavljane kršitve zakona.

4. Preiskovalna komisija v odgovoru na zahtevo navaja, da zatrjevane kršitve Ustave in zakonov niso podane ter predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo zavrne.

B. 5. Vrhovno sodišče je v vsebinsko podobni zadevi, s to razliko, da so bile zavezanke za izročitev dokumentacije gospodarske družbe, odločilo s sklepom I Ips 24269/2017 z dne 21. 9. 2017, tako da je zahtevo pooblaščenca pravnih oseb za varstvo zakonitosti zoper sklep, s katerim je bilo zahtevi parlamentarne preiskovalne komisije za posredovanje dokumentacije, ugodeno, kot nedovoljeno zavrglo.

6. Zakon, ki ureja parlamentarno preiskavo, vprašanja dovoljenosti zahteve za varstvo zakonitosti zoper odredbo sodišča izrecno ne ureja. V drugem odstavku 19. člena ZPPre je predpisano, da se poleg določb zakona o kazenskem postopku in zakona o prekrških, ki se po ZPPre neposredno uporabljajo glede drugih vprašanj, ki z njimi niso urejena, smiselno uporabljajo tudi druge ustrezne splošne določbe zakona o kazenskem postopku ter njegove določbe o preiskavi in glavni obravnavi, glede prizadetih pravnih oseb pa zakon o prekrških.

7. Sklicevanje v zakonu je način normiranja in sredstvo nomotehnike, s katerim se sestavljalec zakonskega besedila izogne ponavljanju in s tem zmanjša njegov obseg. Uporaba te nomotehnične oblike predpostavljajo oceno, da je vsebina, ki jo ureja sklicujoči zakon, po bistvenih značilnostih enaka oziroma podobna vsebini, ki jo ureja zakon, na katerega se prvi sklicuje. Gre predvsem za presojo zakonodajalca o kriterijih načela enakosti iz 14. člena Ustave v smislu vsebinske enakosti v samem zakonu.

8. V določbah ZPPre in ZKP ni zakonske podlage, ki bi utemeljevala razlago, da je zoper odločbo sodišča, sprejeto na podlagi četrtega odstavka 13. člena ZPPre, dovoljena zahteva za varstvo zakonitosti.

9. Že jezikovna razlaga drugega odstavka 19. člena ZPPre pokaže, da se v postopku parlamentarne preiskave, razen tistih določb ZKP in Zakona o prekrških, ki se po ZPPre neposredno uporabljajo, glede ostalih vprašanj, ki z njimi niso urejena, smiselno uporabljajo tudi ostale določbe ZKP. Vendar ne vse, ampak samo ustrezne splošne določbe, med katere pa ureditev zahteve za varstvo zakonitosti ne spada, in določbe o preiskavi in glavni obravnavi. Že na tej ravni je jasno, določb ZKP o navedenem izrednem pravnem sredstvu, v postopku parlamentarne ni mogoče (niti smiselno) uporabiti.

10. Sicer pa tudi ZKP določa stroge pogoje za dovoljenost tega izrednega pravnega sredstva. Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP je zahtevo za varstvo zakonitosti mogoče vložiti iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka tega člena zoper pravnomočno sodno odločbo, s katero je bil končan kazenski postopek, zoper drugo odločbo pa le, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Pogoj za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti je, da je kazenski postopek pravnomočno končan. Edina izjema je predvidena v četrtem odstavku 420. člena, ki določa, da se sme med kazenskim postopkom, ki ni pravnomočno končan, vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti samo zoper pravnomočno odločbo o odreditvi pripora, zoper pravnomočno odločbo o podaljšanju pripora pa le v primeru podaljšanja s sklepom Vrhovnega sodišča (drugi odstavek 205. člena ZKP) in v primeru podaljšanja po vložitvi obtožnice (drugi odstavek 272. člena ZKP).

11. Razen v primeru izrecno določenih izjem zahteva za varstvo zakonitosti zoper odločbo sodišča ni dovoljena preden je kazenski postopek pravnomočno končan. V predmetni zadevi je bila odredba izdana med parlamentarno preiskavo, ki še ni zaključena. Vrhovni državni tožilec sicer navaja, da je dovoljenost zahteve zoper pravnomočno odločbo treba presojati v luči odločanja o zahtevi preiskovalne komisije v (po značilnostih samostojnem) sodnem postopku, ne pa izhajati z vidika postopka parlamentarne preiskave, ki je v teku, vendar za takšno stališče ni mogoče najti nobene zakonske podlage. Izredno pravno sredstvo, ki je v bistvu nadstandard, bi drugačna razlaga samo (še) oslabila, pri čemer pa tako ravnanje tudi ne bi bilo v skladu s prvim odstavkom 13. člena ZPPre, ki sodiščem in vsem državnim organom, ki so dolžni preiskovalni komisiji nuditi pravno pomoč, narekuje, da morajo postopati kar se da hitro. Garantni funkciji je glede na zakonsko ureditev tudi zadoščeno, saj je zagotovljeno dvostopenjsko sodno varstvo ( nestrinjanje preiskovalne sodnice, ki po vsebini vsebuje stališče, da je treba zahtevo preiskovalne komisije zavrniti in nato odločitev višjega sodišča o utemeljenosti zahteve).

12. Zato niti ob analogni uporabi določb ZKP, na katere napotuje 19. člen ZPPre, ni podlage za sklepanje, da je predmetna zahteva za varstvo zakonitosti dovoljena.

C. 13. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP zahtevo vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti zavrglo.