Court dismisses appeal as a ruling on recusal is procedural, not a final administrative act under Slovenian law.

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Upravni akt je akt, ki na koncu upravnega postopka (ali drugega postopka izdaje upravnega akta) v svojem bistvu pomeni dokončno meritorno odločitev pristojnih organov o (javno)pravnem položaju posameznika.

Sklep o neizločitvi uradne osebe v izreku vsebuje le procesno odločitev, ki se nanaša na izvedbo oziroma vodenje postopka davčnega inšpekcijskega nadzora, s čimer tudi po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča ne izpolnjuje navedenega materialnega pogoja za upravni akt in s tem za izpodbijanje s samostojno tožbo.

Pritožnik bo kršitev postopkovne pravice (do izvedbe poštenega postopka oziroma do nepristranskega odločanja) lahko uveljavljal v tožbi zoper odločitev o glavni stvari (tj. zoper dokončno odločbo o odmeri davka), iz česar izhaja, da mu kljub zavrženi tožbi učinkovito sodno varstvo ni dokončno odvzeto, ampak je zgolj odloženo.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožbo zoper sklep Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 021-104/2019-3 z dne 23. 10. 2019, o zavrnitvi tožnikove zahteve za izločitev uradnih oseb, višjih finančnih inšpektoric A. A. in B. B., iz ponovnega postopka davčnega inšpekcijskega nadzora davka po petem odstavku 68. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2).

2. Obrazložilo je, da s tožbo izpodbijani sklep o zavrnitvi zahteve za izločitev uradnih oseb ni dokončni upravni akt iz 2. člena ZUS-1, saj z njim davčni organ ni odločil o tožnikovi materialni pravici, obveznosti ali pravni koristi. Gre za procesno odločitev, ki jo je davčni organ sprejel v okviru postopka odločanja o glavni stvari, to je o odmeri davka po petem odstavku 68. člena ZDavP-2. Prav tako ne gre za sklep iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, saj z njim postopek odločanja o izdaji upravnega akta ni bil obnovljen, ustavljen ali končan. Tožnik bo lahko očitke o tem, da bi morali biti uradni osebi izločeni iz postopka (tožbeni razlog iz 2. točke prvega odstavka 27. člena ZUS-1), uveljavljal v tožbi zoper dokončno odločbo, izdano v postopku odmere davka.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeni sklep sodišča vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. V njej nasprotuje stališču, da sklep o zavrnitvi izločitve uradne osebe ni upravni akt iz 2. člena ZUS-1. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zahteva povračilo stroškov postopka.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

K I. točki izreka

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Iz prvega odstavka 2. člena ZUS-1 izhaja, da se s tožbo v upravnem sporu lahko izpodbijajo le dokončni upravni akti, ki posegajo v tožnikov pravni položaj, drugi akti pa samo, če tako določa zakon. Pogoj torej je, da je z upravnim aktom vsebinsko odločeno o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi osebe na način, da se učinki odločitve kažejo kot sprememba strankinega pravnega položaja. Ta se z odločitvijo v pravnem pogledu bodisi izboljša (s tem, ko se pravica, ki izhaja iz materialnega prava, prizna), bodisi poslabša (z zavrnitvijo omenjene pravice ali z naložitvijo materialnopravne obveznosti). Ali kot je navedlo Vrhovno sodišče v sklepu I Up 6/2019 z dne 24. 4. 2019: upravni akt je akt, ki na koncu upravnega postopka (ali drugega postopka izdaje upravnega akta) v svojem bistvu pomeni dokončno meritorno odločitev pristojnih organov o (javno)pravnem položaju posameznika.

7. Sklep o neizločitvi uradne osebe v izreku vsebuje le procesno odločitev, ki se nanaša na izvedbo oziroma vodenje postopka davčnega inšpekcijskega nadzora, s čimer tudi po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča ne izpolnjuje navedenega materialnega pogoja za upravni akt in s tem za izpodbijanje s samostojno tožbo. 1 Drugačno pritožbeno stališče je zato zmotno, zaradi česar bi obravnavani sklep kot drug akt iz prvega odstavka 2. člena ZUS-1 lahko bil predmet neposrednega izpodbijanja v upravnem sporu le, če bi tako določal zakon. Tega pa pritožba ne trdi, niti ne nasprotuje stališču prvostopenjskega sodišča, da v obravnavanem primeru ne gre za sklep, s katerim je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan, torej za sklep, ki ga je dopustno izpodbijati na podlagi izrecne določbe drugega odstavka 5. člena ZUS-1.

8. Na presojo, da v tej zadevi ni izpodbijan upravni akt, ne more vplivati pritožbena navedba, da je bilo s sklepom o neizločitvi uradnih oseb odločeno o pritožnikovi ustavni pravici do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Pravna narava izdanega akta namreč ne more biti odvisna od predpisa, v katerem je pravica določena, ampak od vsebine te pravice, v konkretnem primeru do izvedbe poštenega postopka oziroma do nepristranskega odločanja pristojnega davčnega organa. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, bo pritožnik kršitev te postopkovne pravice lahko uveljavljal v tožbi zoper odločitev o glavni stvari (tj. zoper dokončno odločbo o odmeri davka), iz česar izhaja, da mu kljub zavrženi tožbi učinkovito sodno varstvo ni dokončno odvzeto, ampak je zgolj odloženo. To pa tudi pomeni, da ker bo sodno varstvo pritožnikovega pravnega položaja zagotovljeno v upravnem sporu o zakonitosti izdane odločbe po 2. členu ZUS-1, v obravnavani zadevi ne more doseči vsebinskega odločanja na podlagi prvega odstavka 4. člena ZUS-1 v t. i. subsidiarnem upravnem sporu. Na podlagi te določbe sicer sodišče odloča o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, vendar samo, če za to ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Kot pojasnjeno, ta pogoj v pritožnikovem primeru ni izpolnjen.

9. Neutemeljena je pritožbena trditev o kršitvi človekovih pravic iz 21. člena (varstvo človekove osebnosti in dostojanstva) in 25. člena (pravica do pravnega sredstva) Ustave. Pritožnik namreč ne pojasni, kako naj bi bilo z izpodbijanim sklepom poseženo v njegovo osebnost oziroma dostojanstvo. Zoper sklep o zavrnitvi zahteve za izločitev pa je imel možnost vložiti pritožbo, ki jo je tudi izkoristil, zato kršitev pravice do pritožbe očitno ni podana.

10. Glede na navedeno in ker tudi niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (76. člen v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1).

K II. točki izreka

11. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Glej npr. sklepe Vrhovnega sodišča I Up 60/2020 z dne 9. 9. 2020, I Up 159/2019 z dne 11. 11. 2020 in I Up 252/2017 z dne 23. 5. 2018.