Appeal allowed: Court ruled costs must be calculated after main judgment becomes final, not during interim rulings.

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se znesek 3.211,11 EUR nadomesti z zneskom 8.886,69 EUR.

II. Drugotoženec je dolžan tožnici v roku 15 dni povrniti 393,60 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

[JEDRO]

Po določbi četrtega odstavka 163. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP-E) o zahtevi za povrnitev stroškov odloči sodišče v sodbi ali v sklepu, s katerim se konča postopek pred njim. V sodbi ali sklepu, s katerim se konča postopek, lahko sodišče odloči le, katera stranka nosi stroške postopka in v kakšnem deležu. V takem primeru se sklep o višini stroškov izda po pravnomočnosti odločbe o glavni stvari. Sklep o višini stroškov lahko izda tudi strokovni sodelavec ali sodniški pomočnik. Na podlagi navedene določbe tako lahko sodišče ob odločitvi o glavni stvari o stroških postopka odloči le po temelju, in sicer kdo krije stroške in v kakšnem deležu. Odmera (izračun) stroškov pa je pridržana za odločitev s posebnim sklepom, ki ga po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari lahko izda tudi strokovni sodelavec ali sodniški pomočnik.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopno sodišče odločilo, da je toženec D. Š. dolžan povrniti tožeči stranki 3.211,11 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

2. Prvostopni sklep s pritožbo izpodbija tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Osrednji pritožbeni razlog je, da je prvostopno sodišče s sodbo III P 39/2020 z dne 2. 7. 2020 v zvezi s sklepom o popravi III P 39/2020 z dne 15. 7. 2020 v odločbi o stroških odločilo, da je tožena stranka D. Š. dolžan tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v celoti. Sklep o stroških postopka bo sodišče izdalo po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari. Navedena odločba o pravdnih stroških je pravnomočna. Na podlagi navedene pravnomočne odločitve prvostopnega sodišča je tako toženec D. Š. dolžan tožeči stranki povrniti stroške v celoti, torej vse pravdne stroške, ki so tožeči stranki nastali v obravnavani pravdni zadevi. Z izpodbijanim sklepom pa je prvostopno sodišče odločilo, da je toženec D. Š. dolžan tožeči stranki plačati le 1/3 od tožeči stranki nastalih stroškov v znesku 8.513,37 EUR, ker je tožeča stranka s tožbo zoper ostala dva toženca, propadla. Takšna odločitev je v nasprotju z že navedeno pravnomočno odločitvijo glede temelja plačila stroškov, na podlagi katere je toženec D. Š. dolžan tožeči stranki plačati pravdne stroške v celoti, torej v odmerjeni višini 8.886,69 EUR, ne pa zgolj 1/3 tega zneska. Predlaga spremembo, podrejeno razveljavitev izpodbijanega sklepa in priglaša pritožbene stroške.

3. Toženec D. Š. ni vložil odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je prvostopno sodišče s sodbo III P 407/2015 z dne 16. 5. 2017 v celoti zavrnilo zahtevek tožeče stranke zoper tožene stranke: 1. A. i. d.o.o., 2. D. Š. in 3. A. J. ter tožečo stranko zavezalo k povrnitvi pravdnih stroškov tožene stranke. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo I Cp 826/2017 z dne 23. 1. 2018 zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Po vloženi reviziji je Vrhovno sodišče RS z odločbo II Ips 24/2019 z dne 9. 1. 2020 reviziji delno ugodilo in sodbo sodišča druge in prve stopnje razveljavilo v delu s katerim je zavrnjen tožbeni zahtevek zoper drugotoženca in s katerim je odločeno o njegovih pravdnih in pritožbenih stroških ter v tem obsegu zadevo vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje. V preostalem delu je revizijo zavrnilo ter odločitev o stroških revizijskega postopka pridržalo za končno odločbo. V ponovljenem sojenju je prvostopno sodišče s sodbo III P 39/2020 z dne 2. 7. 2020 odločilo, da je tožena stranka D. Š. dolžan plačati tožnici zakonsko pogodbeno kazen v višini 36.876,80 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter v odločbi o stroških 1 odločilo, da je tožena stranka D. Š. dolžan tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v celoti. Sklep o stroških postopka bo sodišče izdalo po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari. Zoper to sodbo je drugotoženec vložil pritožbo, ki pa je bila s sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Cp 717/2020 z dne 1. 2. 2020 zavrnjena in potrjena sodba sodišča prve stopnje. To pa pomeni, da je odločba o pravdnih stroških, na podlagi katere je drugotoženec dolžan tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v celoti, pravnomočna. 2

6. Po določbi četrtega odstavka 163. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP-E) o zahtevi za povrnitev stroškov odloči sodišče v sodbi ali v sklepu, s katerim se konča postopek pred njim. V sodbi ali sklepu, s katerim se konča postopek, lahko sodišče odloči le, katera stranka nosi stroške postopka in v kakšnem deležu. V takem primeru se sklep o višini stroškov izda po pravnomočnosti odločbe o glavni stvari. Sklep o višini stroškov lahko izda tudi strokovni sodelavec ali sodniški pomočnik. Na podlagi navedene določbe tako lahko sodišče ob odločitvi o glavni stvari o stroških postopka odloči le po temelju, in sicer kdo krije stroške in v kakšnem deležu. Odmera (izračun) stroškov pa je pridržana za odločitev s posebnim sklepom, ki ga po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari lahko izda tudi strokovni sodelavec ali sodniški pomočnik.

7. Izpodbijani sklep je prvostopno sodišče izdalo na podlagi določbe četrtega odstavka 163. člena ZPP, pri tem pa je prezrlo, da je drugotoženec na podlagi pravnomočne sodbe o glavni stvari dolžan tožnici povrniti pravdne stroške v celoti, ne pa v sorazmernem (enotretinskem) deležu, kot je zmotno odločilo z izpodbijanim sklepom. Iz navedenega razloga je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremenilo in drugotoženca zavezalo k celotnemu plačilu po sodišču prve stopnje priznanih pravdnih stroškov tožeče stranke vključno z revizijskim postopkom v znesku 8.513,37 EUR. K tem stroškom je potrebno še prišteti že po sodišču prve stopnje odmerjene pravdne stroške ponovljenega sojenja v znesku 373,32 EUR in je tako drugotoženec dolžan tožeči stranki povrniti 8.886,69 EUR s pripadajočimi obrestmi.

8. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določbi 3. točke 365. člena ZPP.

9. Tožeča stranka je s pritožbo uspela in zato ji je drugotoženec dolžan povrniti v pritožbi pravilno priglašenih (odvetniški stroški, DDV, taksa) in potrebnih pritožbenih stroškov v skupnem znesku 393,60 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru plačilne zamude.

1 Odločba o stroških je bila s sklepom o popravi III P 39/2020 z dne 15. 7. 2020 popravljena glede administrativne napake zapisa, da je tožena stranka dolžna toženi stranki (pravilno je tožeči stranki) plačati njene pravdne stroške.

2 Sodba, ki se ne more več izpodbijati s pritožbo, postane pravnomočna, kolikor je v njej odločeno o zahtevku tožbe ali nasprotne tožbe (prvi odstavek 319. člena ZPP).