Appeal allowed; first instance court failed to verify forgery of signature on its own motion.

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom posameznikom.

[JEDRO]

Če je sodišče prve stopnje, kljub zgoraj navedenim okoliščinam, podvomilo v obtožbeno trditev o ponarejenem podpisu na pogodbi z dne 31. 7. 2014, bi moralo v skladu s še vedno veljavnim načelom iskanja materialne resnice po prvem odstavku 17. člena ZKP samo, brez predloga strank, z ustreznim izvedencem zanesljivo ugotoviti, ali je podano odločilno dejstvo in zakonski znak kaznivega dejanja, torej ali je V. podpis na kupoprodajni pogodbi z dne 31. 7. 2014 ponarejen.

[OBRAZLOŽITEV]

1. S pritožbeno izpodbijano sodbo je bil obdolženi B. C. po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oproščen obtožbe zaradi kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po prvem odstavku 96. člena ZKP (zmotno se navaja četrti odstavek 95. člena ZKP) je prvo sodišče odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, bremenijo proračun. O povrnitvi potrebnih izdatkih obdolženca ter potrebnih izdatkih in nagradi njegovega zagovornika, ni odločilo ničesar.

2. Zoper oprostilno prvostopenjsko sodbo se je pravočasno pritožila okrajna državna tožilka. Uveljavlja pritožbene razloge po 1. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP – zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ker so razlogi o odločilnih dejstvih nejasni oziroma so v precejšnji meri s seboj v nasprotju ter po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 373. člena ZKP – zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca spozna za krivega po obtožbi oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Po proučitvi podatkov kazenskega spisa in izpodbijane sodbe v smislu pritožbeno zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, sodišče druge stopnje ugotavlja, da pritožbenim navedbam okrajne državne tožilke ni moč odreči utemeljenosti.

6. Neskladje o odločilnih dejstvih med razlogi izpodbijane sodbe pritožnica utemeljeno zatrjuje na podlagi dejstva, da sodišče prve stopnje sprva niti samo ni prepričano, ali je podpis B. V. na kupoprodajni pogodbi za osebno vozilo Volkswagen Transporter z dne 31. 7. 2014 sploh ponarejen, nato pa v nadaljevanju ugotavlja, da ne more z gotovostjo zaključiti, kdo naj bi ponaredil V. podpis. V isti sapi prvostopenjsko sodišče izraža prepričanje, da ne obstaja noben objektiven dokaz, da je podpis na predmetni kupoprodajni ponarejen, ker to „tekom postopka ni bilo ugotovljeno niti ni to potrdil morebitni izvedenec grafološke stroke, ki ga stranke niso niti predlagale“.

7. Spomniti velja, da je obdolženi B. C. obtožen storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1 z izvršitveno obliko uporabe ponarejene listine kot prave, ko naj bi kupcu P. Š. predložil v podpis kupoprodajno pogodbo za osebno vozilo Volkswagen Transporter z dne 31. 7. 2014, na kateri naj bi bil že ponarejen podpis prejšnjega lastnika B. V. . Bistvena vprašanja oziroma okoliščine, ki bi jih moralo sodišče prve stopnje z gotovostjo rešiti v kazenskem postopku so torej: ali je predmetni podpis sploh ponarejen in če je, ali je obdolžencu z gotovostjo dokazano, da je kupoprodajno pogodbo z zavestjo o ponarejenem podpisu na njej uporabil kot pravo. Povedano drugače, temeljno vprašanje predmetnega kazenskega postopka se nanaša na ponarejenost podpisa. V dokaznem postopku je B. V. kot priča vseskozi odločno vztrajal pri izpovedbi, da podpis na pogodbi z dne 31. 7. 2014 ni njegov. Tudi G. P. je zanikal, da bi on kot to v zagovoru trdi obdolženec, slednjemu naknadno prinesel novo pogodbo s podpisom B. V. ter pooblastilo za registracijo. Nenazadnje je tudi končni kupec vozila P. Š. zatrjeval, da mu je B. V., že ko sta prvič prišla v kontakt, zatrjeval, da podpis na pogodbi ni njegov. V tej zvezi gre opozoriti na smiselnost pritožbene navedbe, da naj B. V. ne bi imel nobenega razloga za novo bianco podpisovanje pogodbe oziroma za zatrjevanje, da podpis na pogodbi ni njegov ob dejstvu, da je razpolagal s kupoprodajno pogodbo z dne 6. 6. 2014 za to isto vozilo, sklenjeno med njim in kupcem M. Š., katere verodostojnost tekom kazenskega postopka ni nihče izpodbijal.

8. Torej, če je sodišče prve stopnje, kljub zgoraj navedenim okoliščinam, podvomilo v obtožbeno trditev o ponarejenem V. podpisu na pogodbi z dne 31. 7. 2014, bi moralo v skladu z še vedno veljavnim načelom iskanja materialne resnice po prvem odstavku 17. člena ZKP samo, brez predloga strank, z ustreznim izvedencem zanesljivo ugotoviti ali je podano odločilno dejstvo in zakonski znak predmetnega kaznivega dejanja, torej ali je V. podpis na kupoprodajni pogodbi z dne 31. 7. 2014 ponarejen. Zato sodišče druge stopnje tudi v tem delu pritrjuje pritožbi okrajne državne tožilke.

9. Zgoraj opisana hiba izpodbijane sodbe pomeni uveljavljano bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ki že sama po sebi terja razveljavitev sodbe v skladu z določbo prvega odstavka 392. člena ZKP.

10. Na podlagi vsega navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi po prvem odstavku 392. člena ZKP ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V tem bo moralo ponovno izvesti vse razpoložljive dokaze ter dokazni postopek dopolniti z angažiranjem sodnega izvedenca za forenzične preiskave pisanj in podpisov. Tako se bo lahko dokopalo do pravilnih dejanskih in pravnih zaključkov obravnavane kazenske zadeve. Svoje zaključke o odločilnih dejstvih bo moralo sodišče prve stopnje v novi odločbi pospremiti z jasnimi in medsebojno skladnimi razlogi. Pri tem bo kritično presodilo ostale pritožbene navedbe okrajne državne tožilke, ki gredo v smeri zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s katerimi se pritožbeno sodišče, zaradi narave ugotovljenih kršitev v izpodbijani sodbi, ni moglo ukvarjati, zatem pa bo v zadevi vnovič odločilo. To bo lažje storilo pred drugim sodnikom posameznikom. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (četrti odstavek 392. člena ZKP).