Appeal allowed; expert fee for clarifying prior answers not due as new report under ZPP.

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne v nov postopek.

[JEDRO]

Sodišče druge stopnje je torej (že) v svojem prvem sklepu, v katerem je presojalo, do kolikšne nagrade in do povrnitve katerih stroškov je (po izdelavi osnovnega mnenja) upravičen izvedenec, opozorilo, da izvedencu nagrada za pisno mnenje v skladu s prvim odstavkom 249. člena ZPP pripada takoj, ko opravi svoje delo. Takšno je enotno stališče sodne prakse. Kot je enotna sodna praksa, da izvedenca pripada nagrada za pisno mnenje takoj, ko napravi in sodišču posreduje pisno mnenje, je enotna tudi o vprašanju, da za dopolnitev mnenja na podlagi pripomb strank izvedencu pripada nagrada le, če presega nalogo, ki jo je sodišče naložilo izvedencu s prvotnim sklepom. Izvedensko delo je treba obravnavati kot celoto, kar pomeni, da izvedenčevih odgovorov (zgolj) na pripombe strank k mnenju, ni mogoče enačiti z izdelavo dopolnilnega mnenja. Če je torej sodišče od izvedenca v okviru istega obsega naloge (glede na pripombe strank) zahtevalo, da v zvezi z že opravljenim delom poda določena pojasnila, slednji do nagrade in morebitnih dodatnih stroškov ni upravičen.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom v točki I izreka odločilo, da se izvedencu ekonomske stroke, dr. D. D., S.K., za izdelavo izvedenskega mnenja odmeri nagrada in povrnejo stroški v skupnem znesku 153,00 EUR, kar vse je natančneje razvidno iz izreka v tem delu. Iz točke II izreka izhaja, da se od odmerjene nagrade in nadomestila stroškov obračuna in plača 22 % DDV, kar znese 33,36 EUR. V točkah III in IV izreka je določeno, kako se izvrši plačilo skupnega zneska (186,66 EUR).

2. Toženka z odločitvijo sodišča prve stopnje ne soglaša. Zatrjuje, da izpodbijani sklep (prejela je le njegovo prvo in drugo stran) ni pravilen in zakonit.

Toženka poudarja, da je 26. 11. 2020 prejela dopolnilno mnenje, s katerim naj bi izvedenec glede na njene pripombe dopolnil osnovno mnenje. Toženka je že po pregledu osnovnega mnenja ugotovila pomanjkljivosti, zato je pripombe tudi podala. Pripombe je podala tudi na dopolnilno izvedensko mnenje, saj izvedenec svoje naloge še vedno ni ustrezno opravil. Dela ni opravil v celoti.

Toženka je primarno mnenja, da izvedenec do priznanega zneska ni upravičen. Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih v 40. členu določa tarifo za izdelan pisni izvid, pri čemer v prvem odstavku določa tarifo za osnovno mnenje, v drugem pa tarifo za dopolnilno pisno mnenje na podlagi dodatnih vprašanj, ki jih sodišče prve stopnje do takrat še ni postavilo. Kot izhaja iz pisnih pripomb na mnenje, toženka izvedencu ni postavljala novih vprašanj, ampak je opozorila, da slednji ni v celoti odgovoril na že predhodno postavljena vprašanja. Ker izvedencu pripada nagrada za dopolnilno mnenje v skladu z drugim odstavkom 40. člena Pravilnika, je izpodbijani sklep nepravilen.

Hkrati je toženka mnenja, da je izpodbijani sklep preuranjen, saj je toženka podala pripombe tudi na dopolnilno izvedensko mnenje, saj izvedenec na nekatera vprašanja ni jasno in popolno odgovoril, sklep pa je prejela že pred podajo teh pripomb.

V zvezi s pravilno uporabo 249. člena, v skladu s katerim pridobi izvedenec pravico do plačila svojega dela takrat, ko v celoti izpolni svojo nalogo, toženka opozarja tudi na obstoječo sodno prakso.

Toženka predlaga, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi, tožnici pa naloži plačilo stroškov, ki so ji nastali nastali v zvezi s tem.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje uvodoma pojasnjuje, da je treba glede na 54. člen sedaj veljavnega Pravilnika o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (Pravilnik, Ur. l. RS, št. 84/2018) v obravnavani zadevi uporabiti prej veljavni Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (v nadaljevanju Pravilnik, Ur. l. RS, št. 88/2010 s spremembami).

5. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje (po predlogu toženke) imenovalo izvedenca ekonomsko finančne stroke, dr. D.D.. Po izdelavi mnenja je izvedenec priglasil nagrado in stroške za izdelavo mnenja. O njegovem predlogu je bilo odločeno s sklepom z dne 31. 5. 2019. Po pritožbi toženke je pravilnost sklepa presojalo še sodišče druge stopnje z odločbo I Cpg 246/2019 z dne 24. 9. 2019. Iz razlogov tega sklepa (z njim je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo toženke in odločbo prvostopenjskega sodišča potrdilo) izhaja, da je izvedenec v skladu s prvim odstavkom 249. člena ZPP upravičen do nagrade, ko v celoti opravi svojo nalogo. Do nagrade za dodatno mnenje pa je upravičen le, če mora v dopolnitvi mnenja odgovoriti na dodatna vprašanja, ki jih sodišče prve stopnje v sklepu o postavitvi izvedenca ni postavilo. Iz razlogov tudi izhaja, da za obravnavano zadevo to pomeni, da izvedenec, če se bo v nadaljevanju izkazalo, da na vsa vprašanja ni ustrezno oziroma popolno odgovoril, za dopolnitev mnenja (morebiti) ne bo upravičen do nagrade.

6. Sodišče druge stopnje je torej (že) v svojem prvem sklepu, v katerem je presojalo, do kolikšne nagrade in do povrnitve katerih stroškov je (po izdelavi osnovnega mnenja) upravičen izvedenec, opozorilo, da izvedencu nagrada za pisno mnenje v skladu s prvim odstavkom 249. člena ZPP pripada takoj, ko opravi svoje delo. Takšno je enotno stališče sodne prakse. Kot je enotna sodna praksa, da izvedenca pripada nagrada za pisno mnenje takoj, ko napravi in sodišču posreduje pisno mnenje, je enotna tudi o vprašanju, da za dopolnitev mnenja na podlagi pripomb strank izvedencu pripada nagrada le, če presega nalogo, ki jo je sodišče naložilo izvedencu s prvotnim sklepom 1 . Izvedensko delo je treba obravnavati kot celoto, kar pomeni, da izvedenčevih odgovorov (zgolj) na pripombe strank k mnenju, ni mogoče enačiti z izdelavo dopolnilnega mnenja. Če je torej sodišče od izvedenca v okviru istega obsega naloge (glede na pripombe strank) zahtevalo, da v zvezi z že opravljenim delom poda določena pojasnila, slednji do nagrade in morebitnih dodatnih stroškov ni upravičen.

7. Sodišče druge stopnje je v skladu s tem (že) v okviru uradnega preizkusa zadeve (drugi odstavek 350. v zvezi s prvim odstavkom 366. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP) ugotovilo, da se prvostopenjsko sodišče o zgoraj navedenih bistvenih okoliščinah ni izreklo, pa bi se moralo, tako obrazložena sodna odločba (po kateri je sodišče izvedencu po izstavljenem računu glede na izkazan obseg dela, nagrado enostavno priznalo), pa objektivnega preizkusa ne omogoča. Dejstvo je namreč, da iz drugega odstavka 51. člena Pravilnika izhaja, da izvedencu pripada nagrada za pridobitev odgovorov, ki jih sodišče v predmetnem postopku še ni terjalo, iz razlogov izpodbijane odločbe pa ne izhaja, ali izvedenčevi dodatni odgovori izpolnjujejo te kriterije.

8. In prav na to posredno opozarja tudi pritožba, ko navaja, da niti toženka niti sodišče nista izvedencu postavljala novih vprašanj, toženka je izvedenca le opozorila, da na že postavljena vprašanja ni odgovoril v celoti. V tem kontekstu se toženka v pritožbi sicer sklicuje na drugi odstavek 40. člena sedaj veljavnega Pravilnika o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (Pravilnik, Ur. l. RS, št. 84/2018), ki pa je vsebinsko povsem enak, ko je bil drugi odstavek 51. člena Pravilnika.

9. Ker je sodišče prve stopnje pri sestavi odločbe storilo procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP, je bilo treba izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP).

1 Primerjaj odločbe VSL I Cp 827/2018 z dne 25. 4. 2018, VSL I Cp 195/2020 z dne 4. 2. 2020, VSL II Cp167/2018 z dne 30. 1. 2018 in še druge z enotnim stališčem odločevalcev