Enforcement objection dismissed; creditor's appeal rejected for lack of grounds requiring full trial.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Dolžnik sam krije svoje stroške tega pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Dolžnik je v ugovoru zatrjeval, da upniku ne dolguje vtoževanega zneska, da predlagana izvršba ni upravičena, ni utemeljena oziroma izkazana, da podrejeno postavlja ugovor neobstoja terjatve v vtoževani višini oziroma nenastanka terjatve v zatrjevani višini, da mu verodostojne listine po vsebini niso poznane oziroma so sporne, ker mu jih upnik ni posredoval v izjasnitev, potrditev ali preveritev, da se ne more natančneje opredeliti do temelja terjatve, še manj višine terjatve. S temi trditvami je zanikal terjatev upnika, zatrjeval je negativna dejstva, ki jih ne more dokazati, zato je dokazno breme terjatve prešlo nazaj na upnika3. To lahko stori samo v rednem pravdnem postopku.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z uvodu navedenim sklepom razveljavilo sklep o izvršbi z dne 3. 9. 2020 (1. točka izreka). O zahtevku in stroških bo odločalo v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Celju (2. točka izreka). Zaključilo je, da je dolžnik vložil obrazložen ugovor zoper sklep o izvršbi.

2. Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo upnik brez navedbe pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). V pritožbi navaja, da dolžnik po izdanih računih številka 2-11-17 in 2-11-19 za malice za maj in junij 2020 v ugovoru navaja, da dolg ne ostaja v taki višini oziroma navaja, da izdajatelj računov ni posredoval v izjasnitev. Upnik želi soočenje na sodišču, saj je poslovanje do omenjenih računov od začetka medsebojne pogodbe potekalo enako. Dolžnika je večkrat pozival k plačilu. Zatrjeval je, da bo plačilo, samo trenutno ima težave s plačili. Na osnovi teh obljub so storitve malice še naprej izvajali, kasneje, ko mu je bilo jasno, da plačila ne bo, je vložil predlog za izvršbo. Prosi, da se izvršba nadaljuje oziroma se dolžnika in upnika zasliši ter da sodišče presodi o obveznosti, ki je odprta.

3. Dolžnik po pooblaščencu v odgovoru na pritožbo navaja, da bo o utemeljenosti upnikovega zahtevka po plačilu terjatve odločalo redno sodišče, ko bo upnik ustrezno trditveno in dokazno podkrepil zahtevek, dolžnik pa bo imel možnost, da se temu upre, ne pa pritožbeno sodišče v tem postopku.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Naloga sodišča prve stopnje je bila samo preizkusiti obrazloženost ugovora dolžnika zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine. V skladu z drugim odstavkom 61. člena ZIZ se šteje, da je ugovor zoper naložitveni del sklepa o izvršbi obrazložen, če dolžnik navede dejstva, s katerimi ga utemeljuje, in predlaga dokaze, s katerimi se ugotavljajo dejstva, ki jih navaja v ugovoru. Navesti mora pravno pomembna dejstva, ki lahko imajo za posledico zavrnitev tožbenega zahtevka, če se izkažejo za resnična, in predložiti (predlagati) dokaze, s katerimi dokazuje zatrjevana dejstva 1 . Neobrazložen je lahko samo tak ugovor, ki ne navaja nobenih pravno pomembnih dejstev oziroma ki za trditve ne vsebuje nobenih argumentov in/ali dokazov 2 . Če je ugovor obrazložen, se trditve strank presojajo v rednem pravdnem postopku.

6. Dolžnik je v ugovoru zatrjeval, da upniku ne dolguje vtoževanega zneska, da predlagana izvršba ni upravičena, ni utemeljena oziroma izkazana, da podrejeno postavlja ugovor neobstoja terjatve v vtoževani višini oziroma nenastanka terjatve v zatrjevani višini, da mu verodostojne listine po vsebini niso poznane oziroma so sporne, ker mu jih upnik ni posredoval v izjasnitev, potrditev ali preveritev, da se ne more natančneje opredeliti do temelja terjatve, še manj višine terjatve. S temi trditvami je zanikal terjatev upnika, zatrjeval je negativna dejstva, ki jih ne more dokazati, zato je dokazno breme terjatve prešlo nazaj na upnika 3 . To lahko stori samo v rednem pravdnem postopku.

7. Prav dokazovanju terjatve so namenjene pritožbene navedbe o soočenju na sodišču, zaslišanju strank in trditve kaj je vsebina terjatve. Pritožnik torej s pritožbo pravzaprav pritrjuje izpodbijanemu sklepu, zato so njegove pritožbene navedbe neutemeljene.

8. V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom ZIZ). Sodišče druge stopnje je zato na podlagi druge točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

9. Dolžnik sam krije svoje stroške tega pritožbenega postopka, ker ti niso bili potrebni za postopek, saj upoštevaje zgoraj pojasnjeno vsebino pritožbe z odgovorom ni pripomogel k odločitvi sodišča druge stopnje (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP in 15. členom ZIZ).

1 Načelno pravno mnenje Občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 9. 12. 1999.

2 Odločba Ustavnega sodišča Up-854/05-14, sklepi VSL III Ip 5487/2013, I Ip 4311/2014, VSC I Ip 626/2008.

3 Odločba Ustavnega sodišča Up-854/05-14.