Legislator Case Law & Legislation
VSL Sklep II Cp 265/2021 ECLI:SI:VSLJ:2021:II.CP.265.2021 AI generated

Appeal dismissed; separate cost order after main judgment valid under ZPP Art. 163(4) and 452. Appeal rejected due to lack of merit.

Case Number VSL Sklep II Cp 265/2021
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Dismissed

Legislator summary

AI generated

The appeal against the first-instance court's separate order for costs was dismissed as unfounded. The appellant argued that issuing a distinct cost ruling violated the principle of procedural economy, claiming the defendant's costs were excessive and unsupported by the proceedings. The court rejected this, ruling that a separate cost order is legally required after the main judgment becomes final and that the appellant failed to substantiate their claims regarding the necessity or amount of the costs.

Legislator headnote

AI generated

Art. 163(4) ZPP; Art. 452 ZPP: A separate order for costs must be issued after the final judgment in proceedings of minor value, and the appellant is entitled to a reward for their response and preparatory motion if they succeed in the appeal.

Keywords

AI generated
separate cost order procedural economy proceedings of minor value reward for appeal unfounded appeal

Cited Legislation

AI generated
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka nosi svoje stroške odgovora na pritožbo.

[JEDRO]

V sodbi ali sklepu, s katerim se postopek konča, lahko sodišče odloči le, katera stranka nosi stroške postopka in v kakšnem deležu. V takem primeru se sklep o višini stroškov izda po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari.

V skladu z določbo 452. člena ZPP ima toženec v sporu majhne vrednosti pravico do vložitve odgovora na tožbo ter ene pripravljalne vloge. V primeru, da v pravdi uspe, je v skladu s svojim uspehom upravičen tudi do nagrade za ti dve vlogi.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu odločilo, da mora tožnica povrniti 198,52 EUR toženčevih pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do dneva plačila.

2. Zoper odločitev se pritožuje tožnica, ki zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov posebej ne navaja. Meni, da izdaja posebnega sklepa o stroških ni v skladu z načelom ekonomičnosti postopka. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo potrebnosti priglašenih toženčevih stroškov za predmetno pravdo. Toženec je v svojih dveh vlogah ponavljal iste trditve oz. navajal trditve, ki niso v povezavi s predmetnim postopkom. Odmerjeni pravdni stroški so previsoki in neutemeljeni, pa tudi materialni strošek v višini 8. točk ni bil potreben.

Pritožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep odpravi oz. razveljavi ali odloči o potrebnih pravdnih stroških.

3. V odgovoru na pritožbo toženec pritrjuje argumentaciji, pravnim naziranjem in zaključkom sodišča prve stopnje ter predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Odločanje na pritožbeni stopnji je zamejeno s pritožbenimi razlogi, ki jih navede pritožnik. Pritožbeno sodišče pa v skladu z določbama 350. in 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Pritožničin očitek, da je izdaja posebnega sklepa o stroških v nasprotju z načelom ekonomičnosti postopka, je neutemeljen. Podlago za takšno postopanje sodišča predstavlja določba četrtega odstavka 163. člena ZPP, na katero se v izpodbijanem sklepu sklicuje tudi sodišče prve stopnje. V sodbi ali sklepu, s katerim se postopek konča, lahko sodišče odloči le, katera stranka nosi stroške postopka in v kakšnem deležu. V takem primeru se sklep o višini stroškov izda po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari.

7. Sodišče prve stopnje je v sodbi z dne 21. 8. 2020 odločilo, da nosi tožnica 77,68 %, toženec pa 22,32 % stroškov postopka. Ta del odločitve je pravnomočen. V izpodbijanem sklepu pa je sodišče stroške natančneje odmerilo in pri tem tudi razmejilo potrebne stroške od nepotrebnih.

8. V skladu z določbo 452. člena ZPP ima toženec v sporu majhne vrednosti pravico do vložitve odgovora na tožbo ter ene pripravljalne vloge. V primeru, da v pravdi uspe, je v skladu s svojim uspehom upravičen tudi do nagrade za ti dve vlogi. Zato je povsem brezpredmeten pritožbeni očitek o nepotrebnosti teh dveh vlog.

9. Pritožnica povsem posplošeno ugovarja odmeri pravdnih stroškov ter se sklicuje, da so previsoki in neutemeljeni. Enako velja tudi glede materialnih stroškov, saj ne ponudi nikakršnega razloga za trditve o njihovi nepotrebnosti.

10. Glede na pojasnjeno pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo drugih pomanjkljivosti v stroškovni odločitvi, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

11. Toženec nosi svoje stroške odgovora na pritožbo, saj v njem navedena trditvena podlaga ni bistveno prispevala k odločitvi na pritožbeni stopnji (154., 155. in 165. člen ZPP).