Administrative court dismisses Ministry of Finance decision for lack of jurisdiction over tax register data changes.

I. Tožbi se ugodi. Odločba Ministrstva za finance RS št. DT 499-21-77/2017-18 z dne 29. 6. 2018 se odpravi in zadeva pošlje v odločitev Finančni upravi Republike Slovenije.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

[JEDRO]

Kateri organ odloča o zahtevku za spremembo potrdila, v ZUP ni določeno. Se pa sodišče strinja s tožnikom, da je glede na določbo 180.a člena ZUP in po logiki stvari to lahko le organ, ki vodi uradno evidenco, v konkretnem primeru davčni register, iz katerega se zahteva obravnavani izpis oziroma sprememba izpisa podatkov.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Ministrstvo za finance je z izpodbijano odločbo tožnikovo zahtevo za spremembo potrdila Finančne uprave Republike Slovenije št. 0211 9875 2017 2 z dne 13. 3. 2017, zavrnilo (1. točka izreka) in v 2. točki izreka ugotovilo, da stroški postopka niso bili priglašeni.

2. Iz razlogov izpodbijane odločbe sledi, da je tožnik 9. 3. 2017 vložil prošnjo za posredovanje podatkov iz davčnega registra. Njegovi prošnji je bilo ugodeno, tako da je prejel izpis podatkov, ki so razvidni iz baze Davčni register, ki jo vodi Finančna uprava (v nadaljevanju: FURS). V potrdilu so bili navedeni osebni podatki tožnika, podatek o odprtih transakcijskih računih, o zaposlitvi, o aktivnih naložbah, o donacijah in status rezidentstva. Dne 29. 3. 2917 je tožnik vložil pritožbo zaradi nepopolnosti potrdila in predlagal, da se izda potrdilo, ki bo vsebovalo manjkajoče podatke iz prvega odstavka 49. člena Zakona o finančni upravi (v nadaljevanju ZFU), predvsem podatek o zavezanosti za posamezno vrsto davka. Nakar mu je bilo izdano potrdilo, s katerim je bil seznanjen s podatki iz 2. točke prvega odstavka 49. člena ZFU, in sicer da je zavezanec za dohodnino, prispevke za socialno varnost, nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča (NUSZ) in davka na dodano vrednost (DDV). Ker je tožnik menil, da je izdano potrdilo še vedno nepopolno, je vložil pritožbo, ki jo je organ druge stopnje zavrgel kot nedovoljeno. Tožbi tožnika zoper sklep organa druge stopnje je nato naslovno sodišče s sodbo I U 1645/2017-13 z dne 27. 3. 2018 ugodilo, izpodbijani sklep odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek z napotkom, da se tožnikovo vlogo, poimenovano kot „pritožba zaradi delne zavrnitve zahteve za izdajo potrdila“ glede na njeno vsebino obravnava kot zahtevo za spremembo potrdila in o njej v skladu z določbo četrtega odstavka 180.a člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) meritorno odloči.

3. Toženka je nato v skladu z napotki sodišča presojala tožnikovo vlogo kot zahtevo za spremembo potrdila in jo na podlagi določbe četrtega odstavka 180.a člena ZUP zavrnila. Pri tem ugotavlja, da je bilo tožniku v skladu z določbo 78. člena ZFU, po kateri ima oseba pravico do seznanitve s svojimi podatki v evidencah, izdano potrdilo, s katerim je bil seznanjen s podatki iz 2. točke prvega odstavka 49. člena ZFU in torej, da je po podatkih davčnega organa zavezanec za dohodnino, za prispevke za socialno varnost, za NUSZ in za DDV. Na ta način je bil po navedbah tožene stranke tožnik v celoti seznanjen z zahtevanimi podatki, saj veljavna zakonodaja organu prve stopnje ne daje podlage za izpis vseh morebitnih potencialnih davčnih obveznosti, kot uveljavlja tožnik v pritožbi.

4. Tožnik v tožbi na prvem mestu uveljavlja stvarno nepristojnost organa druge stopnje za izdajo izpodbijane odločbe in s tem absolutno bistveno kršitev določb upravnega postopka, saj meni, da bi moral v zadevi odločati organ prve stopnje. Navaja, da v konkretnem primeru sklicevanje toženke na 25. člen Zakona o državni upravi (v nadaljevanju ZDU), po katerem ministrstvo odloča v upravnem postopku na drugi stopnji o pravnih sredstvih zoper upravne akte, ki jih izdaja organ v sestavi, ni ustrezno, ker drugostopenjski organ ni odločal o pritožbi zoper odločbo, temveč o zahtevku tožnika po četrtem odstavku 180.a člena ZUP. Pa tudi o pritožbi zoper odločbo finančnega organa prve stopnje ne bi smel odločati drugostopenjski finančni organ, ker je za odločanje o pritožbi po 3. alinei prvega odstavka 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (v nadaljevanju ZInfP) stvarno pristojen Informacijski pooblaščenec. Pri tem se tožnik sklicuje na že omenjeno sodbo naslovnega sodišča, iz katere izhaja, da je tožnikovo vlogo šteti za zahtevo za spremembo potrdila. Čeprav v zakonu ni določeno, kdo je pristojen organ v tem primeru, pa je po prepričanju tožnika to le organ prve stopnje, ki vodi uradno evidenco in torej organ iz prvega odstavka 179. člena ZUP, saj bi sicer pritožbe zoper zavrnitev sploh ne bilo, to pa bi pomenilo kršitev 25. člena Ustave in bi obenem izigralo določbo o stvarni pristojnosti Informacijskega pooblaščenca. Uporabiti je torej treba določbe o stvarni pristojnosti, ki jih vsebuje ZFU in po katerih je ena od nalog FURS-a tudi odločanje v drugih upravnih postopkih po predpisih, za izvajanje katerih je pristojna finančna uprava (9. točka prvega odstavka 11. člena ZFU).

5. V nadaljevanju tožbe tožnik oporeka razlogom izpodbijane odločbe in vztraja, da je upravičen do potrdila o zavezanosti za vse davke, za katere je kot subjekt vpisa zavezan, in ne le za tiste, za katere je zavezan v času izdaje potrdila, kot se navaja v izpodbijani odločbi in kot izhaja iz izdanega potrdila, pa čeprav morda v tistem trenutku nima obveznosti za njihovo plačilo. Tožnik zato s tožbo predlaga, da naslovno sodišče izpodbijano odločbo Ministrstva odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek in odločanje, toženi stranki pa naloži, da mu povrne stroške postopka.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

7. Tožba je utemeljena.

8. Tožnik ima prav, ko navaja, da je sodišče v že omenjeni sodbi ugotovilo, da je potrebno tožnikovo ponovno pritožbo zaradi delne zavrnitve zahteve za izdajo potrdila glede na njeno vsebino obravnavati kot zahtevo za spremembo potrdila - izpisa podatkov iz davčnega registra. Z ozirom na navedeno stališče sodišča se torej o vlogi tožnika ne odloča več kot o pritožbi, temveč o zahtevi za spremembo potrdila, ki jo omogoča četrti odstavek 180.a člena ZUP. Zato ima tožnik prav tudi, ko navaja, da toženka svoje pristojnosti ne more temeljiti na 25. členu ZDU, na katerega se sklicuje v uvodu izpodbijane odločbe.

9. V četrtem odstavku 180.a člena ZUP je določeno, da lahko stranka, če na podlagi dokazov, s katerimi razpolaga, zatrjuje, da potrdilo oziroma druga listina, ki ji je bila izdana na podlagi 179. člena ali 180. člena ZUP, ni v skladu s podatki iz uradne evidence, zahteva spremembo potrdila oziroma druge listine. Določeno je še, da mora organ v roku 15 dni izdati spremenjeno potrdilo oziroma drugo listino oziroma odločbo, s katero zavrne zahtevek za spremembo oziroma za novo potrdilo ali drugo listino.

10. Kateri organ odloča o zahtevku, v ZUP ni določeno. Se pa sodišče strinja s tožnikom, da je glede na citirano določbo 180.a člena ZUP in po logiki stvari to lahko le organ, ki vodi uradno evidenco, v konkretnem primeru davčni register, iz katerega se zahteva obravnavani izpis oziroma sprememba izpisa podatkov. Po določbah 48. člena ZDU vodi in vzdržuje davčni register, ki je enotna, z drugimi evidencami povezana, informatizirana zbirka podatkov o davčnih zavezancih, Finančna uprava. To pa pomeni, da je izpodbijano odločbo izdal stvarno nepristojen organ, s tem pa je podana absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka iz 1. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, ki jo je kot takšno, torej kot absolutno bistveno, šteti tudi po določbah Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in je zato podan razlog za odpravo odločbe.

11. Sodišče je zato na podlagi 1. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo, ter v skladu z določbami tretjega odstavka istega člena zadevo poslalo v odločitev pristojnemu organu.

12. Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in prvem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07, 107/13).

13. Sodišče je odločilo v zadevi brez glavne obravnave na podlagi 1. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS 1, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom.