Supreme Court allows appeal on asylum movement restrictions requiring objective flight risk criteria and clear intent proof.

Revizija se dopusti glede vprašanj:

1. Ali, razen v primeru jasno izraženega namena prosilca glede zapustitve Republike Slovenije, res ni mogoče omejevati gibanja prosilcem za mednarodno zaščito na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, ker zakonodajalec v ZMZ-1 ni določil objektivnih kriterijev, ki bi opredeljevali nevarnost pobega?

2. Ali je jasno izražen namen prosilca glede zapustitve Republike Slovenije mogoče ugotoviti le na podlagi tega, da prosilec to nesporno izrazi verbalno, torej z besedami?

[JEDRO]

Revizija se dopusti glede vprašanj:

1. Ali, razen v primeru jasno izraženega namena prosilca glede zapustitve Republike Slovenije, res ni mogoče omejevati gibanja prosilcem za mednarodno zaščito na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, ker zakonodajalec v ZMZ-1 ni določil objektivnih kriterijev, ki bi opredeljevali nevarnost pobega?

2. Ali je jasno izražen namen prosilca glede zapustitve Republike Slovenije mogoče ugotoviti le na podlagi tega, da prosilec to nesporno izrazi verbalno, torej z besedami?

[OBRAZLOŽITEV]

1. Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo tožnikovi tožbi in odpravilo sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-2845/2020/4 (1312-21) z dne 20. 11. 2020, s katerim je bilo tožniku omejeno gibanje na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zaradi ugotovitve dejstev, na katerih temelji prošnja, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstoja utemeljene nevarnosti, da bo prosilec pobegnil. Gibanje mu je bilo omejeno na prostore Centra za tujce v Postojni od 19. 11. 2020 od 13.30 ure do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 19. 2. 2021 do 13.30 ure, z možnostjo podaljšanja za en mesec.

2. V obrazložitvi sklepa je Upravno sodišče zavzelo stališče, da je na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 omejitev gibanja dopustna le v primeru tožnikovega jasno izraženega namena glede zapustitve Republike Slovenije, če tega ni, pa v primeru izpolnitve vnaprej določenih objektivnih kriterijev, ki opredeljujejo nevarnost pobega. To stališče je utemeljilo s tem, da je razlago Vrhovnega sodišča v sodbi X Ips 1/2019 z dne 13. 3. 2019 (skladno s katero je pogoj za omejitev gibanja na podlagi pete alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 določitev objektivnih kriterijev, na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da bo oseba pobegnila) treba uporabiti tudi pri omejitvi gibanja na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, saj se pri obeh razlog za omejitev gibanja navezuje na nevarnost prosilčevega pobega. Upravno sodišče je na podlagi tožnikove izpovedbe presodilo, da slednji ni jasno izrazil namena, da bo pobegnil, ker v ZMZ-1 niso določeni objektivni kriteriji, ki opredeljujejo obstoj nevarnosti pobega, pa tudi ni ustrezne (zakonske) podlage za omejitev gibanja.

3. Toženka (v nadaljevanju predlagateljica) je na Vrhovno sodišče vložila predlog za dopustitev revizije po 367. b členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlagala, da Vrhovno sodišče dopusti revizijo zoper izpodbijani sklep zaradi pomembnih pravnih vprašanj.

4. Predlog je utemeljen.

5. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da so pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367. a člena ZPP glede vprašanj, navedenih v izreku tega sklepa, izpolnjeni, zato je toženkinemu predlogu za dopustitev revizije v tem delu ugodilo (tretji odstavek 367. c člena ZPP).

6. V zvezi s prvim dopuščenim vprašanjem toženka zatrjuje neenotno sodno prakso Upravnega sodišča, ker naj bi se del sodne prakse postavil na stališče, da bi za dopustnost omejitve gibanja na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 morali biti v ZMZ-1 določeni objektivni kriteriji za presojo begosumnosti, medtem ko po stališču drugega dela sodne prakse in toženke to naj ne bi bilo potrebno, saj tega Recepcijska direktiva II ne zahteva. Po presoji Vrhovnega sodišča je odgovor na zastavljeno vprašanje zaradi neenotne sodne prakse Upravnega sodišča objektivno pomemben za zagotovitev pravne varnosti in enotne uporabe prava. To oceno pa utemeljuje tudi dejstvo, da se je Upravno sodišče v podobni zadevi (v zvezi s presojo omejitve gibanja na podlagi tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1) postavilo na stališče, po katerem bi objektivni kriteriji (na podlagi katerih bi toženka lahko sklepala na obstoj utemeljene domneve, da je prosilec prošnjo vložil le zaradi zadržanja ali otežitve odločbe o vrnitvi) morali biti določeni v nacionalni zakonodaji, v zvezi s tem pa je postavilo tudi predhodno vprašanje na Sodišče Evropske Unije. 1

7. Drugo dopuščeno vprašanje se nanaša na dokazovanje jasno izraženega namena prosilca, da zapusti Republiko Slovenijo. Toženka zatrjuje neenotno sodno prakso, ki se je glede tega vprašanja vzpostavila po sklepu Vrhovnega sodišča X DoR 256/2020 z dne 25. 7. 2020 in iz katere izhaja, da del prakse to dejstvo ugotavlja zgolj na podlagi izpovedbe prosilca, drugi del pa na podlagi vseh okoliščin in preteklih ravnanj prosilca. Zatrjuje, da je takšna razlaga oziroma način dokazovanja v predmetni zadevi v nasprotju z 8. členom ZPP. Po presoji Vrhovnega sodišča je tudi to pravno vprašanje pomembno za pravno varnost v postopkih omejitve gibanja na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1.

1 Upravno sodišče je s sklepom I U 384/2021-14 z dne 15. 3. 2021 sklenilo, da se Sodišču EU predlaga sprejem predhodne odločbe o razlagi točke (d) tretjega odstavka 8. člena Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) in istega dne s predlogom za predhodno odločanje I U 384/2021-15 tudi postavilo vprašanja.