Appeal dismissed; involuntary psychiatric detention justified by severe self-harm risk and mental illness.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

V obravnavani zadevi so izpolnjeni pogoji iz 39. člena ZDZdr. Izvedenec ugotavlja, da je oseba še vedno hudo samomorilno ogrožena, nima apetita in je v treh mesecih shujšala za 5 kg, kar prav tako predstavlja hujše ogrožanje lastnega zdravja. To ogrožanje pa je posledica duševne motnje (paranoidne psihoze), zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu sprejelo odločitev, da se A. A. zadrži na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične bolnišnice X. do 21. 4. 2021.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje zagovornica pridržane osebe. V pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Hudo ogrožanje življenja in zdravja nasprotnega udeleženca je le hipotetično in neizkazano. Jemlje predpisano terapijo in ni agresiven ter nima težav z nadzorovanjem svojih ravnanj. Bivanje ima urejeno pri materi, ki skrbi za njegovo prehrano in s katero se tudi sicer dobro razume. Zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom mu ne pomaga; stanje mu le še poslabša, saj noče biti zaprt. Njegova izpovedba, da z ničemer ne ogroža svojega življenja ali zdravja, ni bila v zadostni meri upoštevana. Zadržanje ni nujno in ni sorazmerno. Kvečjemu bi mu bil lahko izrečen milejši ukrep, kot npr. nadzorovana obravnava ali zdravljenje na odprtem oddelku, kar bi povsem zadoščalo. Tako dolgo obdobje zadržanja na zaprtem oddelku pa bo imelo kvečjemu negativne posledice na njegovo zdravje in bo zaviralo izboljšanje stanja.

Zagovornica predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zdravljenje v psihiatrični bolnišnici na oddelku pod posebnim nadzorom, ki se izvaja brez privolitve osebe, predstavlja prisilni ukrep. Slednji močno posega v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave), pa tudi v pravico do varstva duševne integritete (35. člen Ustave) in pravico do prostovoljnega zdravljenja (51. člen Ustave). Dovoljen je zgolj v izjemnih primerih, ko so prepričljivo izkazane vse zakonske predpostavke iz 39. člena Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr). Na podlagi citirane določbe je zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom in brez posebne privolitve dopustno, če oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih, ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim ali če je ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje, navedenih vzrokov ter ogrožanja pa ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (zdravljenje v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, ambulantno zdravljenje, nadzorovana obravnava).

5. V obravnavani zadevi so izpolnjeni pogoji iz 39. člena ZDZdr. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo njihovo izpolnjenost in jih je v izpodbijanem sklepu tudi prepričljivo argumentiralo. Izvedensko mnenje izvedenca psihiatra mag. B. B. izkazuje, da ima pridržana oseba paranoidno psihozo. Jasno so izraženi nanašalni konstrukti s prevladujočo depresivno simptomatiko. Oseba je v zadnjem času shujšala 5 kg, je nespečna; spremljala jo misel na samomor z že izdelanim načrtom. Ker je opustila depo medikamentozno terapijo in je še vedno depresivno razpoložena ter ima moteno presojo realnosti, zaradi katere ni sposobna obvladovati svojega ravnanja, bi svoj načrt ob izkazanem stanju brez ustreznega nadzora tudi utegnila realizirati.

6. Nasprotni udeleženec je bil sprejet na intenzivni oddelek zaradi samomorilnosti in je ob sprejemu tovrstne misli z jasno izraženo namero tudi potrdil. Povedal je, da hudo trpi in da bi se rad vsega rešil. Izvedenec ugotavlja, da je oseba še vedno hudo samomorilno ogrožena, nima apetita in je v treh mesecih shujšala za 5 kg, kar prav tako predstavlja hujše ogrožanje lastnega zdravja. To ogrožanje pa je – kot ugotavlja izvedenec – posledica duševne motnje (paranoidne psihoze), zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje.

7. Pritožbi ne uspe vzbuditi dvoma v pravilnost odločitve sodišča prve stopnje. Neutemeljen je pritožbeni očitek o odsotnosti hude ogroženosti življenja in zdravja nasprotnega udeleženca. Njegova izpovedba, zdravstvena dokumentacija in izvedensko mnenje izkazujejo hudo duševno stisko, ki je posledica paranoidne psihoze. Ta se očitno odraža na njegovem zdravju, saj ponoči ne spi in je v zadnjem obdobju močno shujšal, je depresiven in ima izdelan načrt za samomor. Pri njem je po oceni izvedenca potrebna ponovna uvedba medikamentozne terapije in skrbno spremljanje razpoloženjskega stanja v smislu preprečitve samodestruktivnega dejanja, zato predlaga njegovo zadržanje na oddelku pod posebnim nadzorom za dobo treh tednov, kar predstavlja tudi čas, potreben, da se psihično in z njim povezano razpoloženjsko stanje ustrezno uredi. Povsem razumljivo je, da nasprotnemu udeležencu bivanje na oddelku pod posebnim nadzorom ni prijetno, vendar pa predstavlja edini način za ureditev njegovega bolezenskega stanja. Morebitni milejši ukrepi, za katere se zavzema pritožba, pa – kot ugotavlja izvedenec – ne pridejo v poštev zaradi odklonilnega odnosa in še vedno neustreznega uvida v bolezen.

8. Pritožbeno sodišče ne sledi posplošeni pritožbeni navedbi, da bo imelo zadržanje negativne posledice na zdravje nasprotnega udeleženca in bo zaviralo izboljšanje njegovega stanja. Ta navedba ni z ničemer izkazana, medtem ko izpovedba nasprotnega udeleženca, zdravstvena dokumentacija in psihiatrično izvedensko mnenje kažejo povsem drugačno sliko in narekujejo odločitev, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje.

9. Glede na pojasnjeno obstaja realna nevarnost ogrožanja zdravja in življenja pridržane osebe. Sodišče prve stopnje je izpostavilo celoten sklop okoliščin, ki utemeljujejo sprejem ukrepa, izvedenec psihiatrične stroke pa je nevarnosti, ki jim je pridržana oseba zaradi svoje bolezni izpostavljena, jasno predstavil. Izpostavljene okoliščine pritrjujejo ugotovitvam, da je ukrep zadržanja na oddelku pod posebnim nadzorom nujno potreben. Sicer pa se lahko v skladu z določbo 71. člena ZDZdr v primeru izboljšanja zdravstvenega stanja in če niso več podani razlogi za zadržanje, osebo še pred potekom roka iz sklepa sodišča odpusti z oddelka pod posebnim nadzorom.

10. Glede na pojasnjeno pritožba ni utemeljena, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo uradoma upoštevnih kršitev postopka, zato je bilo treba pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 in prvim odstavkom 30. člena ZDZdr).