Administrative court dismisses asylum appeal due to applicant's voluntary abandonment of asylum center and lack of legal interest.

Tožba se zavrže.

[JEDRO]

Z zapustitvijo azilnega doma tožnik s konkludentnim ravnanjem pokaže, da nima interesa za pravnomočno dokončanje postopka v Republiki Sloveniji in s tem tudi, da upravni akt, ki ga izpodbija s tožbo, očitno ne posega več v njegove pravice, ki jih je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno po 1. in 2. alineji 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1).

2. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožnik, ki prihaja iz Maroka, za mednarodno zaščito zaproša zaradi težav, ki jih je doživljal kot Berber. Navedel je še, da zaradi težkih življenjskih razmer ni mogel nadaljevati s šolanjem. Delal je veliko in bil slabo plačan, doživljal je tudi verbalne žaljivke. Zaradi teh težav je tudi prenehal z delom. Če bi v Maroku imel dobro službo, ne bi odšel. Takšne težave so bile tudi v drugih krajih v Maroku. V Maroku tudi ni brezplačne zdravstvene oskrbe. Na podlagi njegovih navedb je tožena stranka zaključila, da so tožnikovi razlogi nepomembni za presojo upravičenosti do mednarodne zaščite. Diskriminacije in poniževanja ni uspel izkazati, saj je bil v navajanju okoliščin neprepričljiv. Njegove navedbe, ki zajemajo skoraj vsa področja njegovega življenja, so nekonkretizirane in posplošene. Očitno je, da je iz Maroka odšel, da bi si izboljšal življenje. Poleg tega je Maroko država, katero je Vlada Republike Slovenije določila kot varno izvorno državo z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav z dne 13. 6. 2019, tožnik pa ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da Maroko ob upoštevanju njegovih osebnih okoliščin zanj ni varen. Prav tako težave, ki jih je navajal, ne morejo šteti za resno škodo po 28. členu ZMZ-1. Zato je njegovo prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljeno.

3. Tožnik je zoper izdano odločbo vložil tožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Meni, da tožena stranka ne bi smela odločati v skrajšanem postopku. Tožnik meni, da njegove navedbe kažejo na to, da Maroko zanj ni varen, v primeru vrnitve, pa bi mu nastala škoda. Toženi stranki očita, da ni pridobila aktualnih splošnih in specifičnih informacij o izvorni državi tožnika v zvezi z odnosi med Arabci in Berberi in v zvezi s tem ali morebiti tožniku ob vrnitvi v izvorno državo ne grozi resna škoda po 28. členu ZMZ-1.

4. V odgovoru na tožbo tožena stranka zavrača vse tožnikove ugovore in vztraja pri izpodbijani odločbi. Obenem sodišče še obvešča, da je tožnik 5. 10. 2020 samovoljno zapustil azilni dom in se vanj ni vrnil niti tožena stranka ne ve, kje se sedaj nahaja, zato meni, da tožnik ne izkazuje več pravnega interesa za nadaljevanje postopka.

5. Sodišče je odgovor tožene stranke skupaj z obvestilom o tožnikovi zapustitvi azilnega doma v vednost poslalo tožnikovi pooblaščenki.

6. Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

7. Vsak, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo, kar pomeni, da mora kot verjetno izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj konkretno in neposredno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma, da bi s tožbo v upravnem sporu izboljšal svoj pravni položaj. Tožena stranka je dne 9. 10. 2020 sodišče obvestila, da je tožnik dne 5. 10. 2020 samovoljno zapustil azilni dom in se vanj ni več vrnil. Ker se torej ne nahaja več v azilnem domu, v katerem bi moral počakati na pravnomočno odločitev o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in se vanj tudi ni vrnil po poteku treh dni (druga alineja drugega odstavka 50. člena ZMZ-1), je sodišče ocenilo, da ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje postopka. Ob ugotovitvi, da pravni interes ne obstaja več, sodišče ne presoja utemeljenosti tožbe, zato se do navedb strank v postopku ni posebej opredeljevalo.

8. Sodišče se ob tem sklicuje na stališče, ki se je izoblikovalo in ustalilo v sodni praksi Vrhovnega sodišča RS (npr. sklep št. I Up 315/2016 z dne 25. 1. 2017), po kateri to sodišče šteje, da z zapustitvijo azilnega doma tožnik s konkludentnim ravnanjem pokaže, da nima interesa za pravnomočno dokončanje postopka v Republiki Sloveniji in s tem tudi, da upravni akt, ki ga izpodbija s tožbo, očitno ne posega več v njegove pravice, ki jih je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito (8. točka obrazložitve sklepa). Vrhovno sodišče RS je v navedenem sklepu tudi navedlo, da taka odločitev ni v nasprotju z Direktivo 2013/32/EU o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite. Ta v enajstem odstavku 41. člena določa, da lahko države članice v nacionalni zakonodaji določijo tudi pogoje, na podlagi katerih se lahko domneva, da je prosilec implicitno umaknil pravno sredstvo iz prvega odstavka tega člena ali od njega odstopil, skupaj s postopkovnimi pravili, ki jih je pri tem treba upoštevati (11. točka obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča RS). Iz podatkov v spisu tudi izhaja, da je imel tožnik ob podaji prošnje pooblaščenca, kar dodatno utemeljuje domnevo, da je bil tožnik obveščen o posledicah v primeru samovoljne zapustitve azilnega doma.

9. Glede na zgoraj navedena stališča je sodišče na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zavrglo, ker upravni akt, ki se izpodbija, očitno ne posega več v pravico ali neposredno na zakon oprto korist tožnika.