Administrative court dismisses appeal for conditional release as plaintiff has no legal interest after serving sentence.

I. Tožba se zavrže.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

[JEDRO]

Ker je tožnik kazen zapora, v zvezi s katero je predlagal pogojni odpust, v času odločanja sodišča že prestal, tožnik od datuma prestane kazni zapora nima več pravnega interesa za izpodbojno tožbo, kakršno je predlagal, saj si od datuma prestane kazni z ugoditvijo tožbi ne more več izboljšati svojega pravnega položaja.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Toženka je z izpodbijano odločbo odločila, da se tožnika, ki ga je tam navedeno sodišče obsodilo na kazen 3 leta in 8 mesecev zapora, pogojno ne odpusti s prestajanja kazni.

2. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, s katero predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in tožnika pogojno odpusti iz zavoda, toženki in tam navedenim osebam pa naloži plačilo odškodnine za škodo, nastalo z izdajo izpodbijanega akta ter povračilo pravdnih stroškov.

3. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in razlogih, ki izhajajo iz nje, tožnik pa v pripravljalni vlogi z dne 22. 11. 2019 prereka navedbe iz odgovora na tožbo in vztraja pri podanem tožbenem predlogu.

4. Tožba ni dovoljena.

5. Tožnik s tožbo predlaga odpravo izpodbijane odločbe in odločitev v sporu polne jurisdikcije, naj sodišče samo odloči o tožnikovi prošnji in mu odobri pogojni odpust s prestajanja zaporne kazni. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da celotna tožnikova kazen zapora praviloma prestane 13. 7. 2019.

6. Ker je glede na navedeno sodišče ugotovilo, da je tožnik kazen zapora, v zvezi s katero je predlagal pogojni odpust, v času odločanja sodišča že prestal, tožnik od datuma prestane kazni zapora nima več pravnega interesa za izpodbojno tožbo, kakršno je predlagal, saj si od datuma prestane kazni z ugoditvijo tožbi ne more več izboljšati svojega pravnega položaja. Sodišče jo je zato na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo.

7. Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora namreč ves čas postopka izkazovati pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo, kar pomeni, da mora kot verjetno izkazati, da bo ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma da bi si v primeru ugoditve izboljšal svoj pravni položaj. Na obstoj pravovarstvene potrebe mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja upravnega spora. Toženka oz. sodišče tudi ob tožnikovem uspehu s tožbo v tem upravnem sporu in odpravi izpodbijane odločbe v ponovnem postopku ne bi mogla izdati nove, zanj bolj ugodne odločbe, s katero bi ugodili tožnikovi prošnji za pogojni odpust s prestajanja zaporne kazni, saj je zaporno kazen, v zvezi s katero je predlagal pogojni odpust, ki je predmet odločanja v tem upravnem sporu, že prestal. Navedeno pomeni, da tožnik od datume prestane kazni zaporam v zvezi s katero je predlagal pogojni odpust, nima več pravnega interesa za izpodbojno tožbo, ker morebitna ugoditev obravnavni tožbi ne bi mogla izboljšati tožnikovega pravnega položaja.

8. Sodišče še pripominja, da je tožnika s dopisom z dne 28. 9. 2020 izrecno pozvalo, naj izkaže pravni interes za predlog, kot ga je podal. Tožnik na poziv sodišča ni odgovoril, prav tako pa tudi ni spremenil tožbenega predloga, na primer, da bi namesto odprave izpodbijane odločbe - izpodbojna tožba (prva alineja prvega odstavka 33. člena ZUS-1) in predloga za spremembo upravnega akta - tožba v sporu polne jurisdikcije (četrta alineja prvega odstavka 33. člena ZUS-1), zahteval ugotovitev nezakonitosti izpodbijane odločbe – ugotovitvena tožba (druga alineja prvega odstavka 33. člena ZUS-1). V takem primeru bi sodišče ob ugoditvi tožbi lahko odločalo tudi o tožnikovem zahtevku za povrnitev škode.

9. Glede na to, da je sodišče tožbo zavrglo, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).

10. Sodišče je o zadevi odločilo v senatu na podlagi tretjega odstavka 36. člena ZUS‑1, in sicer na seji, četudi je tožnik predlagal opravo glavne obravnave, saj je sodišče postopek zaključilo v fazi preverjanja izpolnjevanja formalnih pogojev, v okviru česar je bilo ugotovljeno, da za vsebinsko obravnavo predmetne tožbe ni izpolnjena zgoraj navedena procesna predpostavka in tako izvedba predlaganih dokazov ne bi mogla pripeljati do drugačne odločitve.