Appeal dismissed; lay claimant bound by ignorance of law regarding mandatory pre-litigation mediation under ZDOdv.

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

[JEDRO]

Res je tožnik laična, prava neuka stranka, vendar ga kljub temu obvezuje splošno veljavno pravno pravilo, da nepoznavanje prava škoduje.

Drži, da iz prvih treh strani laično napisane tožbe izhaja, da je tožnik državi predlagal, da se opravi poskus alternativne rešitve spora, a mediacijski postopek znotraj pravdnega postopka nima nobene povezave z obstojem procesne predpostavke predhodnega postopka po ZDOdv.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Tožnik je vložil tožbo na plačilo odškodnine zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivališča leta 1992 in sicer po Zakonu o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivališča (ZPŠOIRSP). Nastalo škodo je ocenil na 153.000 EUR, ki jo je zmanjšal za v upravnem postopku prejeto odškodnino v višini 13.050 EUR, tako da vtožuje razliko v višini 139.950 EUR. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožnikovo tožbo zavrglo. Obrazložilo je, da je bila vložena pravočasno, vendar je ugotovilo, da je nepopolna, umanjkala je procesna predpostavka predložitve potrdila o neuspelem poskusu mirne rešitve spora v predhodnem postopku po četrtem odstavku 27. člena Zakona o državnem odvetništvu (ZDOdv).

2. Tožnik v pritožbi navaja, da je laična, prava neuka stranka in ni vedel, da postopek pred sodiščem ni v celoti urejen v ZPP, ki ga je upošteval, določil ZDOdv pa ni poznal. Postavlja se vprašanje ali je v skladu z načeli pravne države, če se laična stranka ne more zanesti na pravila postopka, določenega v ZPP, ampak bi morala poznati še druge zakone, kar je nedvomno nerealna zahteva. V primeru, da pritožbeno sodišče temu stališču ne bi sledilo, podaja subsidiarni predlog, da postopek prekine in pred Ustavnim sodiščem RS sproži postopek za oceno neskladnosti zgoraj opisane zakonske ureditve z Ustavo RS. Nadalje navaja, da iz prvih treh strani laično napisane tožbe izhaja, da je tožnik toženki predlagal, da se opravi poskus alternativne rešitve spora, torej je jasno povedal, da je zainteresiran za izvensodno poravnavo, kar pa je zaradi svoje pravne nepoučenosti storil po napačni poti, to je v tožbi namesto pred njeno vložitvijo. V tem res nenavadnem in specifičnem primeru bi bilo zato skrajno nepravično njegovo tožbo zavreči z utemeljitvijo, da bi moral pred vložitvijo tožbe najprej poskusiti doseči izvensodno rešitev spora. Ker je namen zakonske ureditve v 27. členu ZDOdv razbremenitev sodišč in države kot potencialne dolžnice, bi bil ta namen lahko dosežen tudi na način, kot si ga je zamislil tožnik. Zato zavrženje tožbe v tem primeru pomeni nesorazmeren poseg v tožnikovo pravico do sodnega varstva. Poleg tega gre v tej pravdi po vsebini za odškodninski zahtevek zaradi izgubljenih socialnovarstvenih pravic, ki jih tožnik v obdobju izbrisa ni mogel uveljavljati, zato je podana izjema od pravila iz četrtega odstavka 27. člena ZDOdv. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep odpravi ali ustrezno spremeni.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Skladno s 27. členom ZDOdv je predhodni postopek pogoj za uvedbo pravdnega ali drugega postopka. Kdor namerava začeti pravdni ali drug postopek proti državi ali državnemu organu, mora pristojnemu sodišču ali drugemu organu predložiti potrdilo o neuspelem poskusu mirne rešitve spora v predhodnem postopku, sicer se tožba zavrže. Izvedba predhodnega postopka po zgoraj navedenem določilu je torej obvezna procesna predpostavka za vložitev tožbe proti državi. Pritožba ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da ta predpostavka ni bila podana, torej da tožnik potrdila o neuspelem poskusu mirne rešitve spora ob vložitvi tožbe, niti naknadno po pozivu sodišča, ni predložil, zato je sodišče tožbo pravilno zavrglo.

5. Pritožbene navedbe, da gre za specifičen primer in nesorazmeren poseg v tožnikovo pravico do sodnega varstva, so neutemeljene. Res je tožnik laična, prava neuka stranka, vendar ga kljub temu obvezuje splošno veljavno pravno pravilo, da nepoznavanje prava škoduje (ignoratio iuris nocet). Tožnik navaja, da določila ZPP pozna, kar je razvidno tudi iz laično vložene tožbe (list. št. od 1 do 20), zato bi se lahko poučil in seznanil tudi o določilu v ZDOdv, ki govori o dolžnosti sprožiti predhodni postopek. Pritožbeno sodišče takšne zahteve ne ocenjuje za nerealne, zato tudi zavrača subsidiarni predlog po prekinitvi postopka in sprožitvi posebnega postopka pred Ustavnim sodiščem RS.

6. Drži, da iz prvih treh strani laično napisane tožbe izhaja, da je tožnik državi predlagal, da se opravi poskus alternativne rešitve spora, a mediacijski postopek znotraj pravdnega postopka nima nobene povezave z obstojem procesne predpostavke predhodnega postopka po ZDOdv. 2 Sodišče je že odločilo, da je v posameznih tovrstnih primerih prišlo do nesorazmernega posega v strankino pravico do sodnega varstva, a je šlo za drugačne dejanske položaje 3 . V tožnikovem primeru za takšno dejansko stanje ne gre. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je imel tožnik od pričetka uporabe 27. člena ZDOdv do vložitve tožbe več kot dve leti in pol, da bi z državo pričel pogajanja. Zato v tem primeru ne gre za specifično in nenavadno situacijo, kot navaja pritožba. Nepravično do vseh tistih strank, katerim je sodišče zaradi umanjkanja procesne predpostavke po 27. členu ZDOdv tožbo zavrglo, bi bilo, če bi sodišče tožnikovi pritožbi ugodilo. 4 Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo tudi, da konkretni postopek ne sodi med izjeme iz šestega odstavka 27. člena ZDOdv, saj ne gre za uveljavljanje socialnovarstvenih pravic, ampak tožnik zahteva plačilo odškodnine, zato je tudi ta njegova pritožbena navedba neutemeljena.

7. Pritožbeno sodišče dodaja, da obvezen predhodni postopek pred vložitvijo tožbe ni v nasprotju z ustavno pravico do sodnega varstva. Pravica do sodnega varstva kot pravica do meritorne odločbe ni neomejena, zakon lahko določi procesne predpostavke, to je okoliščine, ki morajo biti izpolnjene, da sodišče o sporu meritorno odloči. 5 Ne gre za omejitev pravic, temveč določitev načina njenega uresničevanja. Tudi v sodni praksi ESČP se dopušča omejitev pravice do sodnega varstva, za presojo pa se uporablja test sorazmernosti. Takšen način reševanja spora je povsem legitimen, tožniku pa omogoča, da pride do hitre in učinkovite uresničitve svojih pravic in z bistveno manjšimi stroški. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je testu sorazmernosti v konkretnem primeru zadoščeno, saj tožnik tudi v pritožbi ni utemeljeno pojasnil, zakaj predhodnega postopka ni sprožil v času več kot dveh let in pol pred vložitvijo tožbe.

8. Ker pritožbeni niti uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

1 Skladno s 366. a členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker tožba pred zavrženjem še ni bila vročena nasprotni stranki.

2 VSL Sklep II Cp 1780/2018.

3 VSL II Cp 1157/2020, kjer je šlo za časovno sovpadanje sprožitve predhodnega postopka in vložitve tožbe, VSL I Cpg 374/2020 in II Cp 1315/2018, kjer sicer do uradnega predhodnega postopka ni prišlo, je pa bila med pravdnima strankama pred vložitvijo tožbe vzpostavljena interakcija v smeri mirne rešitve spora.

4 VSL II Cp 1540/2019, II Cp 1541/2019, II Cp 2331/2019, II Cp 1748/2018 in druge.

5 A. Galič Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 151, glej tudi VSL II Cp 1748/2018 in II Cp 2331/2019.