Appeal dismissed; inheritance court correctly dismissed transfer deed due to lack of heirs' consent under OZ Art. 547.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožnik in dedinja B. B. sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Zapustnik, ki je oče petih otrok, je s svojim sinom E. E. sklenil dve izročilni pogodbi, obe v notarskem zapisu, zadnja je bila tudi zemljiškoknjižno realizirana. Po določilu 547. člena OZ je izročilna pogodba veljavna le tedaj, če se z njo strninjajo vsi izročiteljevi potomci, posvojenci in njihovi potomci, ki bi bili po zakonu poklicani, da po njem dedujejo, v primeru nestrinjanja pa se izročeni deli premoženja štejejo za darila in se z njimi ravna kot z darili, ki jih je prednik dal dedičem (prvi odstavek 550. člena OZ). V obravnavani zadevi ni sporno, da ostali štirje otroci zapustnika niso sodelovali pri sklepanju izročilne pogodbe in svojega soglasja k izročitvi premoženja niso podali. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ocenilo, da je glede na zakonsko domnevo o darilu manj verjetna pravica pritožnika in ga zato napotilo na pravdo.

Stranka na vsebino napotitvenega sklepa ni vezana ter lahko tožbo vloži tudi glede drugih spornih dejstev. Predvsem pa mora sama (ne glede na sklep zapuščinskega sodišča) paziti na pravilno oblikovanje tožbenega zahtevka in v tem okviru tudi na ustrezno pasivno legitimacijo. Vsebina napotitvenega sklepa tako stranke ne omejuje, da vloži tožbo zoper vse tiste dediče, za katere meni, da morajo glede na vsebino zahtevka sodelovati na pasivni strani.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom prekinilo zapuščinski postopek in dediča E. E. napotilo na pravdo (1) zoper dedinjo B. B. na ugotovitev, da izročilni pogodbi s 23. 1. 1996 in s 26. 5. 2004 nista darilni pogodbi, temveč odplačen pravni posel, in (2) zoper dediče B. B., A. A., C. C. in D. D. z zahtevkom, da denarna sredstva v višini 2.607,95 EUR ne spadajo v zapuščino.

2. Zoper sklep vlaga pritožbo dedič E. E. iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov, s predlogom, da sodišče na pravdo napoti tiste dediče, ki uveljavljajo zahtevke, oziroma da izpodbijani sklep razveljavi. Pogodbi s 23. 1. 1996 in 25. 4. 2004 po vsebini ne predstavljata izročilnih pogodb, temveč ima prva elemente pogodbe o dosmrtnem preživljanju, druga pa preužitkarske pogodbe. Obe pogodbi sta odplačni, dedič pa je svoje obveznosti v celoti izpolnjeval. Zgolj dejstvo, da pri sklenitvi pogodbe niso sodelovali vsi dediči, ni pravno odločilno, saj njegova pravica zato ni manj verjetna. Ker pogodbi ne predstavljata darila niti po vsebini, bi sodišče na pravdo moralo napotiti dedinjo B. B., ki bi morala tožbo vložiti proti vsem ostalim dedičem kot nujnim sospornikom. Zmotna je tudi odločitev o napotitvi na pravdo glede denarnega zneska 2.607,95 EUR, saj je bil porabljen za pogrebne stroške, o čemer k pritožbi prilaga ustrezna dokazila. Poravnal je tudi stroške zapustnika za RTV prispevek in Telekom, zapadle v januarju 2019, ki so se nanašali na čas zapustnikovega življenja.

3. Na pritožbo je odgovorila dedinja B. B. in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Zapustnik, ki je oče petih otrok, je s svojim sinom E. E. sklenil dve izročilni pogodbi, obe v notarskem zapisu, zadnja je bila tudi zemljiškoknjižno realizirana. Po določilu 547. člena OZ je izročilna pogodba veljavna le tedaj, če se z njo strninjajo vsi izročiteljevi potomci, posvojenci in njihovi potomci, ki bi bili po zakonu poklicani, da po njem dedujejo, v primeru nestrinjanja pa se izročeni deli premoženja štejejo za darila in se z njimi ravna kot z darili, ki jih je prednik dal dedičem (prvi odstavek 550. člena OZ). V obravnavani zadevi ni sporno, da ostali štirje otroci zapustnika niso sodelovali pri sklepanju izročilne pogodbe in svojega soglasja k izročitvi premoženja niso podali. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ocenilo, da je glede na zakonsko domnevo o darilu manj verjetna pravica pritožnika in ga zato napotilo na pravdo. Ob tem ni naloga zapuščinskega sodišča, da samo presoja sporno odplačnost pravnega posla, temveč bo to stvar odločanja v nadaljnjem pravdnem postopku.

6. V sodni praksi je uveljavljeno stališče, da stranka na vsebino napotitvenega sklepa ni vezana ter lahko tožbo vloži tudi glede drugih spornih dejstev. Predvsem pa mora sama (ne glede na sklep zapuščinskega sodišča) paziti na pravilno oblikovanje tožbenega zahtevka in v tem okviru tudi na ustrezno pasivno legitimacijo. Vsebina napotitvenega sklepa tako stranke ne omejuje, da vloži tožbo zoper vse tiste dediče, za katere meni, da morajo glede na vsebino zahtevka sodelovati na pasivni strani. 1

7. Sredstva, ki so bila z zapustnikovega računa dvignjena po njegovi smrti, po določilu 132. člena ZD predstavljajo del zapuščine. Pritožnik do konca zapuščinske obravnave na prvi stopnji ni izkazal, da bi bila ta sredstva porabljena za plačilo pogrebnih stroškov, čeprav je to možnost imel. Ker tudi v pritožbi ne pojasni, zakaj sedaj predlaganih dokazov ni mogel pravočasno predložiti, ti predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD), ki je ni mogoče upoštevati. To pa pomeni, da je odločitev sodišča prve stopnje, da glede po smrti dvignjenih denarnih sredstev na pravdo napoti dediča, ki zatrjuje, da ta ne spadajo v zapuščino, pravilna.

8. Ker glede na navedeno pritožbeni razlogi niso utemeljeni, je ob odsotnosti po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

9. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo na podlagi določila prvega odstavka 174. člena ZD.

1 Primerjaj sklepe VSL II Cp 1625/2018, II Cp 680/2018, I Cp 2441/2017 in številne druge.