Administrative court dismisses tax appeal, allowing tax authority to redecide using correct tax rates after Constitutional Court invalidates old tax provisions.

Tožbi se ugodi, odločba Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 0610-131/2015-21(01321-21,09) z dne 4. 8. 2015 se odpravi in se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

[JEDRO]

V obravnavanem primeru je bil z izpodbijano odločbo davek tožniku odmerjen po davčni stopnji, ki presega davčno stopnjo, določeno v petem odstavku 68. člena ZDavP-2, tj. po 70% davčni stopnji, obenem pa tudi za dohodke, ki izvirajo iz obdobij pred 1. 1. 2009, saj se davek tožniku odmerja za davčno obdobje od vključno 1. 1. 2008 dalje; to pomeni, da je bil v obravnavanem primeru pri izdaji izpodbijane odločbe uporabljen sedaj razveljavljeni del 68.a člena ZDavP-2, zaradi razveljavitve in ker v obravnavanem primeru še ni bilo pravnomočno odločeno, pa se razveljavljeni tretji in četrti odstavek 68.a člena ZDavP-2 v obravnavanem primeru ne bi smela uporabiti, s čimer je bilo pri odmeri materialno pravo napačno uporabljeno.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski davčni organ tožniku odmeril in naložil v plačilo za davčno obdobje od leta 2008 do konca leta 2012 davek po 68.a členu Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), in sicer od davčne osnove 261.750,68 EUR po davčni stopnji 70% v znesku 183.225,48 EUR, s pripadajočimi obrestmi v višini 1.900,40 EUR, skupaj 185.125,88 EUR.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je davčni organ z uporabo indirektne metode izvora in uporabe sredstev ugotovil davčno osnovo za obračun davka v znesku 261.750,60 EUR, ki znaša razliko med vrednostjo premoženja, zmanjšano za obveznosti iz naslova pridobivanja premoženja, sredstev oziroma dohodki, ki so bili obdavčeni, oziroma dohodki, od katerih se davki ne plačujejo. Na ta način je toženka torej ugotovila davčno osnovo, ki predstavlja osnovo za obračun davka po 68.a členu ZDavP-2.

3. Drugostopenjski davčni organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil, odločitev prvostopenjskega davčnega organa pa je potrdil kot pravilno in skladno z določbami predpisov, na katere se sklicuje.

4. Tožnik vlaga tožbo zoper izpodbijano odločbo in predlaga njeno odpravo in vrnitev zadeve toženki v ponoven postopek. Med drugim opozarja, da mu toženka ni omogočila izvedbe vseh predlaganih dokazov, ki bi lahko vplivali na drugačno odločitev.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Predlaga zavrnitev tožbe.

6. Tožba je utemeljena.

7. Sodišče ugotavlja, da je Ustavno sodišče RS z odločbo U-I-113/17 z dne 30. 9. 2020 odločilo, da se zaradi neskladnosti z 29. členom Ustave RS četrti odstavek 68.a člena ZDavP-2 razveljavi, kolikor določa obdavčitev nenapovedanih dohodkov po davčni stopnji, ki presega davčno stopnjo, določeno v petem odstavku 68. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 13/11 – uradno prečiščeno besedilo, 32/12 in 94/12), ter da se zaradi neskladnosti s 155. členom Ustave RS tretji odstavek navedenega člena razveljavi, kolikor se na njegovi podlagi lahko obdavčijo tudi nenapovedani dohodki, ki izvirajo iz obdobij pred 1. 1. 2009.

8. Skladno s 44. členom Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS) se del zakona, ki ga je ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno.

9. V obravnavanem primeru je bil z izpodbijano odločbo davek tožniku odmerjen po davčni stopnji, ki presega davčno stopnjo, določeno v petem odstavku 68. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 13/11 – uradno prečiščeno besedilo, 32/12 in 94/12), tj. po 70% davčni stopnji, obenem pa tudi za dohodke, ki izvirajo iz obdobij pred 1. 1. 2009, saj se davek tožniku odmerja za davčno obdobje od vključno 1. 1. 2008 dalje; to pomeni, da je bil v obravnavanem primeru pri izdaji izpodbijane odločbe uporabljen sedaj razveljavljeni del 68.a člena ZDavP-2, zaradi razveljavitve in ker v obravnavanem primeru še ni bilo pravnomočno odločeno, pa se razveljavljeni tretji in četrti odstavek 68.a člena ZDavP-2 v obravnavanem primeru ne bi smela uporabiti, s čimer je bilo pri odmeri materialno pravo napačno uporabljeno.

10. Glede na to, da se davek tožniku nalaga za enovito davčno obdobje, ki se razteza prek več koledarskih let, ter da se odmerja v enovitem znesku, izpodbijane odločbe ni mogoče spremeniti pred sodiščem, zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS‑1) ter zadevo v smislu določb drugega in tretjega odstavka istega člena vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek in odločanje, v katerem naj ponovno odloči ob upoštevanju stališč ustavnega sodišča.

11. Ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom, je sodišče na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločalo brez glavne obravnave, na seji.