Administrative court dismisses appeal against quarantine order due to lack of factual findings and reasoning in the decision.

I. Tožbi se ugodi tako, da se ugotovi, da je odločba Ministrstva za zdravje št. 181-161/2020 z dne 16. 9. 2020 nezakonita.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

[JEDRO]

Iz izpodbijane odločbe ne izhaja niti iz katere države je vstopila tožnica na območje Republike Slovenije in ura vstopa, kakor tudi ne, na kateri seznam je uvrščena država, iz katere je vstopila v Republiko Slovenijo in iz katerega razloga je tožnici odrejena karantena.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Toženka je z izpodbijano odločbo, na predlog Nacionalnega inštituta za javno zdravje št. 1812-57/2020-2 (013) z dne 4. 3. 2020, na podlagi drugega odstavka 19. člena Zakona o nalezljivih boleznih (ZNB), 8. člena Zakona o interventnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic epidemije COVID-19 (ZIUOOPE), 9. člena Odloka o odrejanju in izvajanju ukrepov za preprečitev širjenja nalezljive bolezni COVID-19 na mejnih prehodih na zunanji meji, na kontrolnih točkah na notranjih mejah in v notranjosti Republike Slovenije (v nadaljevanju Odlok) in Sklepa o uporabi ukrepov, ki jih določa Zakon o nalezljivih boleznih, pri epidemiji COVID-19, z namenom izvajanja ukrepov za preprečitev oziroma zamejitev prenosa okužbe z novim koronavirusom SARS-Cov-2 (COVID-19) med prebivalstvom, tožnici odredila karanteno na naslovu A. (1. točka izreka), ki traja od ustne seznanitve z ukrepom od 16. 9. 2020 do 25. 9. 2020 (2. točka izreka) ter ugotovila, da posebni stroški postopka niso nastali (3. točka izreka).

2. Tožnica se z izpodbijano odločbo ne strinja in vlaga tožbo zaradi bistvenih kršitev pravil postopka, napačne uporabe materialnega prava, vključno s kršitvijo tožnikovih človekovih pravic do osebne svobode in svobode gibanja (19. in 32. člena Ustave RS) ter napačne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V tožbi med drugim navaja, da ne iz izreka, ne iz obrazložitve ni mogoče ugotoviti, iz katere države je sploh prišla in iz katerega razloga ji je bila odrejena 10 dnevna karantena. Izpodbijana odločba tako temelji na nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju oz. sploh nima razlogov, zato je ni mogoče preizkusiti, z njo pa so bili kršeni tudi 19. in 32. člen Ustave RS in 1. točka drugega odstavka 11. člena Odloka. Tudi sicer pa je odrejanje karantene v nasprotju z 19. členom ZNB. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in odloči, da ni pogojev za odreditev karantene tožnici oz. podrejeno zadevo vrne toženki v ponoven postopek, v obeh primerih pa ugotovi, da je izpodbijana odločba nezakonita, ker je toženka z njo posegla v tožnikovi človekovi pravici do osebne svobode in svobode gibanja. Predlaga tudi, da sodišče toženki naloži, naj ji povrne stroške postopka.

3. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

4. Tožba je utemeljena.

5. Sodišče je glede na vsebino predmetnega spora in ob upoštevanju dejstev, da gre pri izdani karantenski odločbi za omejevanje ustavnih pravic posameznika iz 19. in 32. člena Ustave RS zadevo, v skladu z določili 213. člena Sodnega reda, 1 obravnavalo prednostno.

6. V skladu z določili 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) mora obrazložitev upravne odločbe med drugim obsegati ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto (2. točka prvega odstavka), razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov (3. točka prvega odstavka) in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo (5. točka prvega odstavka).

7. V konkretnem primeru pa izpodbijana odločba ne vsebuje nobene navedbe glede ugotovljenega dejanskega stanja in posledično ne vsebuje tudi nobene presoje dokazov, niti ne vsebuje razlogov, ki bi glede na ugotovljeno dejansko stanje narekovali sprejeto odločitev, saj izpodbijana odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih.

8. Iz izpodbijane odločbe ne izhaja niti iz katere države je vstopila tožnica na območje Republike Slovenije in ura vstopa, kakor tudi ne, na kateri seznam je uvrščena država, iz katere je vstopila v Republiko Slovenijo in iz katerega razloga je tožnici odrejena karantena. Odločba prav tako ne vsebuje nobenih ugotovitev glede tožničinih ugovorov glede izpolnjevanja pogojev za obstoj izjeme iz 1. točke drugega odstavka 11. člena Odloka. Navedeni so zgolj predpisi, ki določajo uvedbo karantene za posameznike in navedba, da je Svetovna zdravstvena organizacija 30. 1. 2020 razglasila pojav novega koronavirusa kot globalno grožnjo javnemu zdravju. Ker ima upravni akt take bistvene pomanjkljivosti, da se ne more presoditi, ali je zakonit ali ne, je sodišče na podlagi 64.a člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugotovilo, kot izhaja iz izreka te sodbe.

9. Sodišče je v skladu s prvo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločalo brez glavne obravnave, saj je bilo zaradi napak v postopku izdaje izpodbijanega akta očitno, da je potrebno tožbi ugoditi, v upravnem postopku pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom. Sodišče je odločalo po sodnici posameznici na podlagi četrte alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1.

10. Sodišče je tožnici priznalo stroške iz drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu v višini 285,00 EUR. Ob povečanju za 22 % DDV tako znaša nagrada za tožbo 347,70 EUR. Zadeva je bila namreč rešena na seji, tožnico pa je v postopku zastopala odvetniška družba. Ker ima upravni akt take bistvene pomanjkljivosti, da se ne more presoditi, ali je zakonit ali ne, je sodišče tožbi ugodilo in zadevo vrnilo v ponoven postopek (prvi odstavek 37.člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

1 Sodnik pregleda predložene spise oziroma pisanja in jih razvrsti po njihovem pomenu in nujnosti ter izda v posameznih zadevah ustrezne odločbe oziroma odredbe ali odredi obravnavo ali narok.