Appeal dismissed; court upheld enforcement order against secondary obligors after creditor exhausted primary debtor's assets.

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

[JEDRO]

Besedilo sodne poravnave v tem pogledu ni nejasno, saj pomeni konkretizacijo subsidiarnosti, ki je v tem, da bo upnik najprej zahteval prisilno sodno izpolnitev obveznosti od glavnega dolžnika na določen način, šele če bo neuspešen, pa terjal obveznost od dolžnikov tega postopka. Besedilo ne določa, kot se zmotno zavzemata dolžnika, da bi moral upnik neomejeno vztrajati pri unovčevanju premoženja in je upravičen zahtevati plačilo od dolžnikov le po (delnem) plačilu v izvršilnem postopku. Iz besedila jasno izhaja, da mora upnik le uveljaviti možnosti sodnega varstva znotraj izvršilnega postopka. Navedena sklepa nedvomno potrjujeta, da je bila ta možnost uporabljena.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor dolžnikov (I. točka izreka) in predlog dolžnikov za odlog izvršbe (II. točka izreka).

2. Dolžnika v pravočasni pritožbi ponavljata navedbe iz ugovora. Menita, da še ni potekel rok za izpolnitev obveznosti oziroma pogoj iz izvršilnega naslova in je tudi nastopilo zastaranje zaradi poteka desetletnega roka. Sodišče prve stopnje je prekoračilo pooblastilo s tem, ko je postavilo dolžnikoma izpolnitveni rok. Upnik ni izkazal zapadlosti obveznosti na zakonsko skladen način. Dolžnika sta bila dolžna plačati upniku subsidirano šele, v kolikor v izvršilnem postopku upnik ne bo poplačan s strani glavnega dolžnika iz njegovega premoženja. Nepremičnina še ni bila unovčena. Dolžnika sta dolžna plačati le razliko. Zapis izvršilnega naslova glede zapadlosti tudi ni jasen. Sklepa o ustavitvi izvršbe nista javni listini, ki bi dokazovali, da je upnikova terjatev zapadla. Pritožbenih stroškov ne priglašata.

3. Upnik ni podal odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je zapadlost in s tem izvršljivost obravnavane sodne poravnave kot izvršilnega naslova podana. Zapadlost terjatve se dokazuje z zapisnikom o poravnavi, javno listino ali po zakonu overjeno listino (drugi odstavek 20. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – v nadaljevanju ZIZ).

6. Dolžnika zmotno menita, da sklepa In 15/2002 z dne 8. 3. 2017 in I 88/2017 z dne 23. 11. 2017 nista ustrezni listini. Sodna odločba je javna listina, iz obravnavanih sklepov pa izhaja ustavitev izvršb na nepremično in premično premoženje glavnega dolžnika. Učinke navedenih sodnih odločb je pravilno upoštevati ob uporabi ekvivalenčne teorije, kjer se izrek o sodnem varstvu razume skupaj s pravno in dejansko podlago sprejete odločitve. Navedeni odločitvi potrjujeta ustavitev izvršbe v okoliščinah v izvršilnem postopku uveljavljane, a neuspešne izvršbe.

7. Iz predložene sodne poravnave izhaja subsidiarna obveznost dolžnikov. Subsidiranost je opredeljena s tem, da sta plačilo dolžna dolžnika izpolniti, „ko bo v izvršilnem postopku zoper dosedanjega glavnega dolžnika M. T. d.o.o. tožeča stranka, sedaj upnik, izkoristila možnost vnovčenja nepremičnine in v zavarovanje iste terjatve zastavljenega premičnega premoženja.“ Navedena sklepa potrjujeta prav to; da je upnik zoper glavnega dolžnika že uveljavil pravico do poplačila v izvršilnem postopku, a neuspešno. Besedilo sodne poravnave v tem pogledu ni nejasno, saj pomeni konkretizacijo subsidiarnosti, ki je v tem, da bo upnik najprej zahteval prisilno sodno izpolnitev obveznosti od glavnega dolžnika na določen način, šele če bo neuspešen, pa terjal obveznost od dolžnikov tega postopka. Besedilo ne določa, kot se zmotno zavzemata dolžnika, da bi moral upnik neomejeno vztrajati pri unovčevanju premoženja in je upravičen zahtevati plačilo od dolžnikov le po (delnem) plačilu v izvršilnem postopku. Iz besedila jasno izhaja, da mora upnik le uveljaviti možnosti sodnega varstva znotraj izvršilnega postopka. Navedena sklepa nedvomno potrjujeta, da je bila ta možnost uporabljena.

8. Dolžnika napačno razumeta učinkovanje zastaranja. V pritožbi zanemarita, da pretrganje zastaranja zoper glavnega dolžnika v posledici prisilne izterjave v izvršilnem postopku učinkuje tudi zoper njiju (tretji odstavek 1034. člena Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ). Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, je bilo zastaranje pretrgano do dne 13. 1. 2018, ko je zastaralni rok pričel ponovno teči. Do dne 18. 1. 2019, ko je bil vložen predlog za izvršbo v obravnavanem postopku, ki je ponovno pretrgal zastaranje, pa se specialni desetletni rok za obveznosti, zajete v sodni poravnavi, ni iztekel (prvi odstavek 356. člena OZ). 1

9. Dolžnika nista podala konkretne graje odločitve o zavrnitvi predloga za odlog izvršbe, uradni preizkus pa ni pokazal kršitev.

10. Ker sodišče druge stopnje tudi ni odkrilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti glede odločitve o ugovoru (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

11. Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker ti niso bili priglašeni (prvi odstavek 163. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 Sodišče prve stopnje sicer upošteva dvoletni rok, ki velja za subsidiarno poroštvo (drugi odstavek 1034. člena ZIZ), vendar ta velja le za nekvalificirane obveznosti, ne pa za posebej utrjene obveznosti v sodni poravnavi. Sicer pa v obravnavani zadevi od začetka ponovnega teka zastaranja ni potekel niti naveden posebni dvoletni rok pri subsidiarnem poroštvu.