Administrative court dismisses lawsuit against ENIC-NARIC opinion as non-binding advisory document not creating legal rights.

I. Tožba se zavrže.

II. Tožeča stranka trpi svoje stroške postopka.

[JEDRO]

Mnenje, ki ga izda ENIC-NARIC center v postopku vrednotenja izobraževanja, ni upravni akt, s katerim bi navedeni center odločal o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika. Mnenje je zgolj informativno-svetovalne narave.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Tožeča stranka je pri Upravnem sodišču RS vložila tožbo zoper mnenji o izobraževanju št. 60125-888/2019/6 z dne 20. 12. 2019 in št. 60125-888/2019/15 z dne 19. 6. 2020, ki ju je izdelal ENIC-NARIC center Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport. Mnenji sta bili izdani v postopku po določbah Zakona o vrednotenju in priznavanju izobraževanja (v nadaljevanju ZVPI) na podlagi vloge stranke za vrednotenje izobraževanja (dvoletnega bolonjskega magistrskega študijskega programa Masterstuidum Jazz-Bas), ki ga je zaključila na izobraževalni instituciji (Musik und Kunst Privatuniversität der Stadt Wien) v Republiki Avstriji.

2. V tožbi se tožeča stranka ne strinja z ugotovitvijo ENIC-NARIC centra, da vrednoteno izobraževanje, ki ga je zaključila v Republiki Avstriji, ni primerljivo z izobraževanjem po magistrskih študijskih programih v Republiki Sloveniji. Zaradi navedenega je zoper mnenje št. 60125-888/2019/6 z dne 20. 12. 2019 po določbah ZVPI vložila ugovor. Na tej podlagi je ENIC-NARIC center izdal mnenje št. 60125-888/2019/15 z dne 19. 6. 2020, s katerim vztraja pri ugotovitvi o neprimerljivosti izobraževanj iz prvotnega mnenja. Tožeča stranka zatrjuje, da predstavljata obe mnenji po vsebini upravni odločbi, s katerima je bilo odločeno o njenih pravicah oziroma pravnih koristih in očita, da pomeni zato izpodbijana odločitev poseg v njeno, v ustavi zagotovljeno, pravico do izobraževanja in priznanja izobrazbe. Obširno pojasnjuje, zakaj meni, da je v tujini zaključeno izobraževanje primerljivo slovenskemu magistrskemu študijskemu programu in predlaga, da sodišče izpodbijani mnenji odpravi ter vrne zadevo organu v ponovno odločanje. Zahteva pa tudi povračilo stroškov postopka.

3. Tožba ni dovoljena.

4. V skladu s prvim odstavkom 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti tistih dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih upravnih aktov pa le, če tako določa zakon. Upravni akt v smislu ZUS-1 je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek 2. člena ZUS-1). V upravnem sporu tako ni mogoče izpodbijati vsakega upravnega akta ampak le tistega, ki vsebuje odločitev o materialnopravni pravici, obveznosti ali pravni koristi.

5. V obravnavani zadevi uveljavlja tožeča stranka sodno varstvo v upravnem sporu zaradi mnenj, ki ju je izdal ENIC-NARIC center v postopku vrednotenja izobraževanja na podlagi določb ZVPI, ki pa po presoji sodišča ne predvidevajo izdaje nobenega upravnega akta v smislu drugega odstavka 2. člena ZUS-1. Mnenje, ki ga izda ENIC-NARIC center v postopku vrednotenja izobraževanja, namreč ni upravni akt, s katerim bi navedeni center odločal o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika.

6. Vrednotenje izobraževanja je v 2. členu ZVPI opredeljeno kot postopek, v katerem se o opravljenem izobraževanju izda mnenje o različnih elementih izobraževanja, določenih v 8. členu tega zakona. Vsebina mnenja, ki je določena z 8. členom, se tako nanaša npr. na informacije o izobraževanju, statusu izobraževalne institucije, izobraževalnem programu in umeščenosti smeri izobraževanja v državi izvora, mnenje pa vsebuje tudi informacije o primerljivosti izobraževanja v tujini s slovenskim izobraževanjem. Da je mnenje zgolj informativno-svetovalne narave, izrecno določa tudi 6. člen ZVPI.

7. V postopku vrednotenja izobraževanja torej ne gre za upravno odločanje, ki bi imelo za posledico izdajo upravnega akta iz drugega odstavka 2. člena ZUS-1, s katerim bi organ odločil o kakršnihkoli pravicah oziroma pravnih koristih vlagatelja (tako tudi Upravno sodišče RS v sklepu opr. št. III U 325/2013 z dne 20. 3. 2014). Po koncu postopka vrednotenja se namreč vlagatelju vloge izda le informativno mnenje, ki vsebuje informacije o izobraževanju, ki ga je zaključil v tujini. Očitek v tožbi, da je bilo z izdajo mnenj poseženo v ustavno zagotovljeno pravico tožnika do izobrazbe in šolanja po 57. členu Ustave RS, je zato po presoji sodišča neutemeljen, saj ne gre za odločbi, ki bi odločali o vrsti in stopnji pridobljene izobrazbe.

8. Ker je torej tožba v obravnavani zadevi vložena zoper akta, ki ju v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati, je sodišče v skladu s 4. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo kot nedopustno zavrglo.

9. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrže.