Bankruptcy court appeal allowed; settlement agreement on disputed debt requires administrator court consent when other creditors also disclaim the claim.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe appellate court allowed the appeal against a first-instance decision granting a bankruptcy administrator court consent for a settlement agreement regarding a disputed debt. The appellant argued that the lower court failed to verify whether other creditors had also disclaimed the same claim, a fact crucial for determining the validity of the settlement. The court ruled that when multiple creditors disclaim a debt, a settlement between the debtor and one creditor cannot establish the debt's existence without including all disclaiming creditors, thus requiring the lower court to reconsider the case.
Legislator headnote
AI generated322. člen ZFPPIPP; 300. člen ZPP: When a bankruptcy administrator disclaims a claim, a settlement agreement between the debtor and that creditor to determine the claim's existence requires court consent; if other creditors also disclaim the same claim, the settlement is invalid unless all disclaiming creditors are included to prevent the creditor from losing their right to sue for confirmation.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.
[JEDRO]
Sklenitev sodne ali izvensodne poravnave v postopku, v katerem sodišče ugotavlja obstoj ali neobstoj terjatve upnika, ki jo je v stečajnem postopku prerekal stečajni upravitelj, predstavlja dejanje upravljanja stečajne mase, za katero potrebuje upravitelj soglasje sodišča.
Pritožbeno sodišče ne izključuje možnosti sklenitve poravnave med stečajnim dolžnikom in upnikom glede obstoja prerekane terjatve, vendar zgolj v primeru, če je terjatev prerekal le stečajni upravitelj. Kadar pa terjatev prereka še kakšen drug upnik, s poravnavo med stečajnim dolžnikom in upnikom, katerega terjatev je bila prerekana, ni mogoče doseči ugotovitve obstoja terjatve. To je mogoče doseči le, če so v poravnavo vključeni tudi tisti upniki, ki so prav tako prerekali terjatev, ki je predmet poravnave, in zoper katere bi bil upnik, če poravnave ne bi bilo, dolžan vložiti tožbo na ugotovitev obstoja prerekane terjatve.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Z uvodoma citiranim sklepom je sodišče prve stopnje dalo upravitelju soglasje k sklenitvi izvensodne poravnave, sklenjene med stečajnim dolžnikom in upnikom P. d. o. o., in sicer, da se ugotovi obstoj terjatve upnika v višini 19.932,06 EUR.
2. Zoper sklep se je pritožil upnik A. d. o. o. Navedel je, da sklep izpodbija v celoti in da uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter zmotno uporabo materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.
3. Stečajni upravitelj je odgovoril, da pritožba ni utemeljena in pritožbenemu sodišču predlagal, da jo zavrne in izpodbijani sklep potrdi.
4. Pritožba je utemeljena.
5. Upravitelj je organ postopka zaradi insolventnosti (prvi odstavek 97. člena ZFPPIPP). Upravitelj se v stečajnem postopku izjavi o prijavljenih terjatvah, ali jih prizna ali prereka. Pri procesnih in drugih dejanjih v zvezi s preizkusom terjatev v stečajnem postopku upravitelj zastopa stečajnega dolžnika (1. točka drugega odstavka 97. člena ZFPPIPP). Sklenitev sodne ali izvensodne poravnave v postopku, v katerem sodišče ugotavlja obstoj ali neobstoj terjatve upnika, ki jo je v stečajnem postopku prerekal stečajni upravitelj, predstavlja dejanje upravljanja stečajne mase, za katero potrebuje upravitelj soglasje sodišča (322. člen ZFPPIPP). Prav ima pritožnik, da za izjavo ali prerekati ali priznati terjatev, upravitelj soglasja sodišča ne potrebuje.
6. V konkretnem primeru sodišče prve stopnje upravitelju ni dalo soglasja k sklenitvi izvensodne poravnave o upraviteljevem priznanju terjatve, pač pa o ugotovitvi obstoja terjatve upnika v višini 19.932,06 EUR. Pritožbeno sodišče ne izključuje možnosti sklenitve poravnave med stečajnim dolžnikom in upnikom glede obstoja prerekane terjatve, vendar zgolj v primeru, če je terjatev prerekal le stečajni upravitelj. Kadar pa terjatev prereka še kakšen drug upnik, s poravnavo med stečajnim dolžnikom in upnikom, katerega terjatev je bila prerekana, ni mogoče doseči ugotovitve obstoja terjatve. To je mogoče doseči le, če so v poravnavo vključeni tudi tisti upniki, ki so prav tako prerekali terjatev, ki je predmet poravnave, in zoper katere bi bil upnik, če poravnave ne bi bilo, dolžan vložiti tožbo na ugotovitev obstoja prerekane terjatve (tretji odstavek 300. člena ZPP). Če pa upnik ne bi vložil tožbe zoper upnike, ki so prerekali njegovo terjatev, ker bi s stečajnim upraviteljem sklenil poravnavo, bi prenehala upnikova terjatev ne le do drugih upnikov, pač pa v razmerju do stečajnega dolžnika (četrti odstavek 300. člena ZFPPIPP). Zato bi moralo v primeru, če ni terjatve prerekal le stečajni upravitelj, sodišče soglasje odreči.
7. Z vpogledom v sklep o preizkusu terjatev z dne 20. 1. 2021 je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sta terjatev upnika P. d. o. o. poleg upravitelja prerekala tudi upnika A. d. o. o. in D. d. o. o. Iz podatkov spisa pa tudi izhaja, da se je upnik P. d. o. o. pritožil zoper sklep o preizkusu terjatev v delu, ki se nanaša na njegovo terjatev s trditvami, da je bila njegova terjatev priznana.
8. Iz povedanega izhaja, da bi moralo sodišče prve stopnje pred izdajo soglasja k sklenitvi izvensodne poravnave med stečajnim dolžnikom in upnikom o ugotovitvi obstoja terjatve še ugotoviti, ali je terjatev, ki je predmet poravnave, prerekal še kateri od drugih upravičencev. Ker tega ni storilo, je ostalo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ki je pomembno za presojo, ali je izpodbijani sklep materialno pravno pravilen.
9. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).