Appeal dismissed; ZPP Art. 152 prevails over ZMZPP Art. 90 for domestic parties seeking security for costs.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Tožena stranka z zahtevo po tožniški varščini ne more uspeti, ker ZPP izrecno v 152. členu ZPP določa, da vsaka stranka predhodno krije stroške, ki jih povzroči s svojimi dejanji. Primer, ko je določitev tožniške varščine dopustna, pa ureja le ZMZPP v 90. členu, če so izpolnjene v njem opredeljene predpostavke, in sicer, da gre za tožnika, ki je tuj državljan ali osebe brez državljanstva in nima stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji ob dodatno določenih izjemah v prvem odstavku 91. člena. Gre torej za varstvo toženca, če bi se morebitna stroškovna odločba njemu v prid morala izvršiti v tujini, ker bi tak postopek terjal tako priznanje domače odločbe v tujini, kot tudi z izterjavo v tujini povezane dodatne stroške. Morebitna insolventnost tožnika v obravnavanem primeru torej ni primerljiva z okoliščinami iz ZMZPP (obe pravdni stranki sta v obravnavnem primeru domači pravni osebi, morebitna izterjava pravdnih stroškov se bo opravila pred domačim sodiščem). Zato pri predlagani določitvi tožniške varščine prvostopenjsko sodišče ni imelo podlage za smiselno uporabo določb ZMZPP.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z uvodoma citiranim sklepom je prvostopenjsko sodišče zavrnilo predlog tožene stranke za naložitev plačila predujma za pravdne stroške tožene stranke v višini 4.509,84 EUR tožeči stranki.

2. Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožila tožena stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagala spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se tožeči stranki naloži plačilo predujma za stroške postopka v višini 4.509,84 EUR.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz razlogov prvostopenjskega sodišča v izpodbijanem sklepu izhaja, da v veljavnem pravnem redu za predlagano odločitev o tožnikovi založitvi predujma za pravdne stroške ni materialnopravne podlage. Nanjo ne odkazuje v pritožbi niti tožena stranka kot predlagatelj založitve predujma.

6. Uvodoma pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je prvostopenjsko sodišče s tem v zadostni meri obrazložilo svojo odločitev, ki jo je zato mogoče preizkusiti in izrecno uveljavljana bistvena postopkovna kršitev po 14. točki drugega odstavka 399. člena ZPP zato ni podana.

7. Za to, da je pravno varstvo, ki ga strankam nudi pravni red, učinkovito, morajo biti določno opredeljene tako predpostavke za uporabo določenega (v obravnavanem primeru procesnopravnega) instituta kot tudi sankcije za kršitev le-tega. Procesnopravni instituti so v omenjenem obsegu urejeni na zakonski ravni in ne na ustavnopravni. Če določen pravni institut, ki si ga je izbrala kot varstvo svojih pravic tožena stranka v zakonu ni urejen, to ne pomeni, da stranki niso na voljo drugi instituti. Prevedeno v obravnavani primer to pomeni, da z zahtevo po tožniški varščini tožena stranka ne more uspeti, ker je ZPP ne ureja, nasprotno: izrecno v 152. členu ZPP določa, da vsaka stranka predhodno krije stroške, ki jih povzroči s svojimi dejanji. Primer, ko je določitev tožniške varščine dopustna, pa ureja le Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopka (ZMZPP) v 90. členu, če so izpolnjene v njem opredeljene predpostavke, in sicer, da gre za tožnika, ki je tuj državljan ali osebe brez državljanstva in nima stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji ob dodatno določenih izjemah v prvem odstavku 91. člena. Gre torej za varstvo toženca, če bi se morebitna stroškovna odločba njemu v prid morala izvršiti v tujini, ker bi tak postopek terjal tako priznanje domače odločbe v tujini, kot tudi z izterjavo v tujini povezane dodatne stroške. Morebitna insolventnost tožnika v obravnavanem primeru torej ni primerljiva z okoliščinami iz ZMZPP (obe pravdni stranki sta v obravnavnem primeru domači pravni osebi, morebitna izterjava pravdnih stroškov se bo opravila pred domačim sodiščem). Zato pri predlagani določitvi tožniške varščine prvostopenjsko sodišče ni imelo podlage za smiselno uporabo določb ZMZPP. Pritožbeno sklicevanje na 14. člen Ustave (enakost pred zakonom) zato ni utemeljeno.

8. Povedanemu velja dodati, da tožena stranka v ekonomsko finančni situaciji tožeče stranke, kot ju opisuje v svojem predlogu za predujem za pravdne stroške in ji povzroča skrbi za kasnejšo uspešno izterljivost morebitno prisojenih ji pravdnih stroškov, ni brez pravnega varstva. Zavarovanje (tudi) bodočih denarnih terjatev je upnikom omogočeno ob izpolnjenih določenih predpostavkah z možnostjo izdaje začasne odredbe, zato pri ureditvi pravnega položaja tožene stranke ne gre za pravno praznino, ki bi jo bilo treba zapolniti oziroma utemeljiti z neposredno uporabo ustavnih določb. Drugačno pritožbeno stališče ni utemeljeno.

9. Tožnikovo uveljavljanje več tožbenih zahtevkov zoper toženo stranko tudi v drugih pravdnih postopkih ni mogoče opredeliti kot zlorabo procesnih pravic. Če stranka meni, da ji neka pravica gre, ji zakon daje pravico da se o (ne)utemeljenosti njenega tožbenega zahtevka izreče sodišče.

10. Iz doslej razloženega izhaja, da za presojo utemeljenosti pritožničinega predloga za določitev tožniške varščine njene trditve o zlorabi procesnih pravic niso relevantne, zato se prvostopenjskemu sodišču do tega ni bilo potrebno opredeliti (odločbi Ustavnega sodišča Up 373/97, Up 199/98).

11. Pritožbeno očitanih kršitev prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo, niti tistih, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP), zato je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).