Appeal dismissed; claimants failed to declare secured claims under ZFPPIPP s. 20(5) regarding security value.

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Pritožnik in dolžnik nosita vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da upnika svoje terjatve nista prijavila v smislu petega odstavka 20. člena ZFPPIPP in v prijavi terjatve nista niti omenila, da vrednost zavarovanja ne zagotavlja poplačila njune terjatve. Zato sodišče prve stopnje ni bilo dolžno opraviti presoje, do katere višine imata upnika terjatev zavarovano z ločitveno pravico.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom o priznanih, prerekanih in verjetno izkazanih terjatvah odločilo tako, kot je navedeno v končnem seznamu preizkušenih terjatev z dne 6. 11. 2020, ki je sestavni del tega izreka in je objavljen hkrati s tem sklepom.

2. Upnika A., AG, in B. B. sta pravočasno vložila pritožbo proti sklepu v delu, ki se nanaša na njuno terjatev ter glede odločitve sodišča prve stopnje, da sta terjatvi upnikov C., d. o. o., in D., d. o. o., verjetno izkazani. Pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbi ugodi, sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in mu zadevo v tem delu vrne v nov postopek.

3. Dolžnik je na pritožbo odgovoril.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta upnikoma A., AG, in B. B. terjatvi prerekala upraviteljica in dolžnik, a ker sta zanji uveljavljala ločitveno pravico, ne veljata za navadni terjatvi in se sodišče prve stopnje do njune verjetnosti ni opredelilo (5. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa).

6. Pritožnika neutemeljeno očitata sodišču prve stopnje, da je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP, ker naj bi v izreku izpodbijanega sklepa odločilo, da terjatev upnikov ni verjetno izkazana, iz obrazložitve sklepa pa naj bi izhajal drugačen zaključek, saj se sodišče prve stopnje do verjetnosti obstoja terjatve ni opredelilo, ker naj ne bi veljala za navadno terjatev, ampak za zavarovano terjatev. Ni namreč res, kot to trdita pritožnika, da je iz končnega seznama preizkušenih terjatev razvidno, da je upraviteljica (pod številko terjatve 11) terjatev upnikov štela za navadno terjatev, ki jo je prerekala v celoti, kot tudi ni res, da naj bi enako v izreku izpodbijanega sklepa odločilo tudi sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče po vpogledu v končni seznam preizkušenih terjatev ugotavlja, da je upraviteljica terjatev upnikov obravnavala kot zavarovano in jo prerekala v celoti.

7. Zmotno je nadalje tudi njuno stališče, da je sodišče prve stopnje zato, ker iz izreka izpodbijanega sklepa izhaja, da je o terjatvah (torej tudi o terjatvi upnikov) odločeno tako, kot je navedeno v končnem seznamu, odločilo, da terjatev upnikov ni verjetno izkazana. Iz končnega seznama ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje odločilo o verjetnosti terjatve upnikov. Očitano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo izpodbijanega sklepa torej ni podano.

8. Tudi iz prijave terjatve upnikov izhaja, da sta upnika svojo terjatev prijavila kot zavarovano. V prijavi sta namreč navedla, da prijavljata terjatev v skupni višini 366.720,12 EUR z obrestmi ter da imata navedeno terjatev zavarovano tudi z ločitveno pravico na premičninah in terjatvah dolžnika. Zato sta prijavila tudi ločitveno pravico (točki IV in V prijave terjatve z dne 20. 7. 2020).

9. Ker sta torej upnika prijavila terjatev, zavarovano z ločitveno pravico, je sodišče prve stopnje postopalo pravilno, ker ni odločilo, ali je prerekana terjatev upnikov verjetno izkazana, saj upnika nimata pravice glasovati o prisilni poravnavi glede zavarovane terjatve (tretji odstavek 200. člena ZFPPIPP). Presoja, ali je bila terjatev upnikov utemeljeno prerekana, ni predmet tega pritožbenega preizkusa. Zato pritožbeno sodišče ne bo odgovarjalo na navedbe pritožnikov v zvezi z razlogi za prerekanje njune terjatve.

10. Upnika v pritožbi opozarjata na določbo petega odstavka 20. člena ZFPPIPP, po kateri se kot nezavarovana terjatev obravnava tudi tisti del zneska terjatve ločitvenega upnika, za katerega znesek terjatve presega vrednost premoženja, ki je predmet ločitvene pravice. Navajata, da ima na podlagi te določbe upnik, katerega zavarovana terjatev je višja od vrednosti premoženja, ki je predmet ločitvene pravice, pravico glasovati o sprejetju prisilne poravnave glede nezavarovanega dela svoje zavarovane terjatve, na katerega potrjena prisilna poravnava tudi učinkuje (tretji odstavek 213. člena ZFPPIPP). Sodišču prve stopnje očitata, da je spregledalo izrecno in jasno določbo petega odstavka 20. člena ZFPPIPP in pojasnjujeta, da vrednost zavarovanega premoženja ne zagotavlja poplačila njune terjatve. Trdita, da vrednost zavarovanja ne omogoča niti delnega poplačila terjatve upnikov.

11. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da upnika svoje terjatve nista prijavila v smislu petega odstavka 20. člena ZFPPIPP in v prijavi terjatve nista niti omenila, da vrednost zavarovanja ne zagotavlja poplačila njune terjatve. Zato sodišče prve stopnje ni bilo dolžno opraviti presoje, do katere višine imata upnika terjatev zavarovano z ločitveno pravico. Pritožnika se neutemeljeno sklicujeta na sklep VSL Cst 151/2013 z dne 25. 4. 2013, saj je pritožbeno sodišče v navedeni zadevi ugotovilo, da je upnik že v postopku pred sodiščem prve stopnje opozoril, da znesek njegove terjatve presega vrednost premoženja, ki je predmet ločitvene pravice. Sodišče prve stopnje pa je z omembo določbe tretjega odstavka 213. člena ZFPPIPP (po kateri v primeru, če ločitveni upnik z uresničitvijo ločitvene pravice iz vrednosti premoženja, ki je predmet te pravice, ne doseže plačila celotne terjatve, ki je bila zavarovana s to pravico, za neplačani del te terjatve učinkuje potrjena prisilna poravnava po prvem odstavku 214. člena ZFPPIPP) zgolj pojasnilo, kako bo prisilna poravnava na terjatev upnikov učinkovala.

12. Pritožba upnikov je torej v tem delu neutemeljena.

Glede terjatev upnikov C., d. o. o., in D., d. o. o.

13. Sodišče prve stopnje je odločilo, da sta terjatvi upnikov C., d. o. o. in D., d. o. o. verjetno izkazani. Svojo odločitev je oprlo na določbo četrtega odstavka 68. člena ZFPPIPP, po kateri velja in drugačna presoja ni dovoljena, da je terjatev verjetno izkazana, če je bilo o njej odločeno z odločbo sodišča ali drugega državnega organa, ki je postala pravnomočna pred začetkom postopka zaradi insolventnosti (1. točka četrtega odstavka 68. člena ZFPPIPP). Ker je bilo o terjatvah upnikov odločeno s pravnomočnima sklepoma o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 121429/2019 z dne 18. 12. 2019 in VL 290/2020 z dne 8. 1. 2020, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da sta terjatvi verjetno izkazani. In ker po določbi četrtega odstavka 68. člena ZFPPIPP drugačna presoja ni dovoljena, pritožbenih navedb, da obstaja visoka stopnja verjetnosti, da terjatvi dejansko ne obstajata, ni mogoče upoštevati.

14. Pritožba upnikov se ob povedanem izkaže kot neutemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zato zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZFPPIPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), ko je pred tem ugotovilo, da tudi ni podan nobeden od pritožbenih razlogov, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, vse v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

15. Ker upnika s pritožbo nista uspela, nosita sama svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, vse v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Prav tako nosi sam svoje stroške odgovora na pritožbo dolžnik, saj z njim ni pripomogel k odločitvi o pritožbi (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).