Appeal dismissed; prisoner's late request for work substitution rejected as time-barred under ZKP Art. 129.a.2. and ZIKS-1 Art. 12.2.

I. Pritožba obsojenega E. B. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenec je dolžan plačati 30,00 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Takšne ugotovitve sodišča prve stopnje, ki je svojo odločitev glede teka roka za vložitev predloga za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist pravilno oprlo na drugi odstavek 129.a člena ZKP, pritožnik ne more omajati. Neutemeljeno je namreč pritožnikovo zavzemanje za razlago drugega odstavka 129.a člena ZKP v smislu določbe 12. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1), po kateri lahko sodišče dopusti izvršitev kazni zapora z zaporom ob koncu tedna tudi na predlog obsojenca, ki že prestaja kazen zapora. Navedeno namreč skladno z drugim odstavkom 12. člena ZIKS-1 velja zgolj za nadomestitev kazni zapora z zaporom ob koncu tedna, brez ustrezne pravne podlage pa takšne določbe ni mogoče širiti na nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist, ker bi se s tem na nedopusten način prevzemala vloga zakonodajalca. Določbe 129.a člena ZKP ter 12. in 12.a člena ZIKS-1, na katere se sklicuje pritožnik, pa ne omogočajo sklepa, da lahko obsojenec tudi po preteku petnajstdnevnega roka iz drugega odstavka 129.a člena ZKP, ko je že na prestajanju kazni, poda predlog za alternativno izvrševanje kazni zapora na način, da se mu kazen zapora nadomesti z delom v splošno korist.1 Pritožnik s tosmernimi navedbami zato ne more biti uspešen. Tudi sicer pa ni prezreti, da se obsojenec nahaja na prostosti, zato bi se tudi njegova (sicer zmotna) interpretacija citiranih določb izkazala kot neutemeljena, predlog pa kot preuranjen.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Okrajno sodišče v Murski Soboti je z izpodbijanim sklepom na podlagi tretjega odstavka 129.a člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) kot prepozen zavrglo predlog obsojenega E.B. za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist.

2. Zoper sklep se je pritožil obsojenec zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava, kršitve enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic po 14. in 22. členu Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), kot to navaja v uvodu pritožbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi predlogu obsojenca za alternativno izvršitev kazni zapora z delom v splošno korist, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno in v skladu z določbo 129.a člena ZKP, ko je predlog obsojenca za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist zavrglo kot prepoznega, pri tem pa je v nasprotju s prepričanjem pritožnika za svojo odločitev v izpodbijanem sklepu navedlo prepričljive, tehtne in razumne razloge. Čeprav je sodišče prve stopnje kot datum začetka teka roka za vložitev predloga za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist napak upoštevalo datum 16. 10. 2020 (saj je bil tega dne obsojencu in njegovemu zagovorniku šele vročen prepis drugostopenjske sodbe, kar pomeni, da je petnajstdnevni rok za vložitev predloga začel teči dne 17. 10. 2020 in se je iztekel dne 2. 11. 2020), pa pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov v siceršnjo pravilnost vodilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da je predlog za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist, ki ga je obsojenec vložil dne 4. 12. 2020, prepozen.

5. Takšne ugotovitve sodišča prve stopnje, ki je svojo odločitev glede teka roka za vložitev predloga za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist pravilno oprlo na drugi odstavek 129.a člena ZKP, pritožnik ne more omajati. Neutemeljeno je namreč pritožnikovo zavzemanje za razlago drugega odstavka 129.a člena ZKP v smislu določbe 12. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1), po kateri lahko sodišče dopusti izvršitev kazni zapora z zaporom ob koncu tedna tudi na predlog obsojenca, ki že prestaja kazen zapora. Navedeno namreč skladno z drugim odstavkom 12. člena ZIKS-1 velja zgolj za nadomestitev kazni zapora z zaporom ob koncu tedna, brez ustrezne pravne podlage pa takšne določbe ni mogoče širiti na nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist, ker bi se s tem na nedopusten način prevzemala vloga zakonodajalca. Določbe 129.a člena ZKP ter 12. in 12.a člena ZIKS-1, na katere se sklicuje pritožnik, pa ne omogočajo sklepa, da lahko obsojenec tudi po preteku petnajstdnevnega roka iz drugega odstavka 129.a člena ZKP, ko je že na prestajanju kazni, poda predlog za alternativno izvrševanje kazni zapora na način, da se mu kazen zapora nadomesti z delom v splošno korist. 1 Pritožnik s tosmernimi navedbami zato ne more biti uspešen. Tudi sicer pa ni prezreti, da se obsojenec nahaja na prostosti, zato bi se tudi njegova (sicer zmotna) interpretacija citiranih določb izkazala kot neutemeljena, predlog pa kot preuranjen.

6. V zvezi s pritožnikovimi obširnimi navedbami o nameravani vložitvi zahteve za varstvo zakonitosti in njenimi hipotetičnimi učinki na obravnavano zadevo, pritožbeno sodišče še dodaja, da so tovrstne navedbe povsem brezpredmetne, saj na presojo o pravočasnosti vložitve predloga za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist ne morejo imeti nobenega vpliva. Enako velja tudi za pritožnikovo opozarjanje na dejstvo, da v obravnavani zadevi še niso izčrpana vsa pravna sredstva. Skladno z drugim odstavkom 129.a člena ZKP namreč velja, da odločilno dejstvo za tek roka in presojo pravočasnosti predloga za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist predstavlja pravnomočnost sodbe oziroma zadnja vročitev prepisa sodbe obsojencu oziroma njegovemu zagovorniku (če jima je bil prepis sodbe vročen po pravnomočnosti), in ne vložitev zahteve za varstvo zakonitosti ali izčrpanost vseh pravnih sredstev, kot si to neutemeljeno prizadeva prikazati pritožnik. V tej zvezi se zato kot neutemeljena izkaže še sicer posplošena in pavšalna pritožbena navedba o kršitvi obsojenčeve ustavne pravice iz 22. člena Ustave ter 6. in 13. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic, saj tako zatrjevane kršitve pritožnik podrobneje ne pojasni. Konkretizaciji le-te pa pritožnik ne more zadostiti niti z golim nestrinjanjem in grajo obstoječe ureditve alternativnih možnosti prestajanja kazni zapora, ko tudi sicer prezre, da morebitna ocena ustavnosti in zakonitosti takšne ureditve ne sodi v domet presoje pritožbenega sodišča.

7. Po obrazloženem je sklep sodišča prve stopnje pravilen in zakonit, pritožba obsojenca pa neutemeljena, zato je pritožbeno sodišče odločilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

8. Obsojenec je zaradi neuspešne pritožbe dolžan plačati kot strošek pritožbenega postopka sodno takso, ki je bila odmerjena po tarifni številki 74013 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (prvi odstavek 95. člena in prvi odstavek 98. člena ZKP).

1 Prim. sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 42690/2012 z dne 10. 11. 2016.