Supreme Court dismisses review application by debtor's debtor lacking third-party standing under enforcement law.

Predlog se zavrže.

[JEDRO]

Predlagatelj revizije ni upnik ali dolžnik, niti ni „tretji“, ki bi v skladu s 64. členom ZIZ imel pravico do ugovora zoper sklep o izvršbi in v njem zahtevati, naj sodišče izvršbo na določen predmet izvršbe izreče za nedopustno, ker ima na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo. Navedba dolžnikovega dolžnika, da terjatev, ki je bila zarubljena, ne obstaja, namreč ne pomeni nikakršne „negativne pravice“, ki bi lahko preprečila izvršbo. Obstoj sporne terjatve se bo lahko razčistil, ko bo upnik zarubljeno terjatev poskušal izterjati.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom o izvršbi dovolilo izvršbo (med drugim tudi) z rubežem denarne terjatve, ki jo ima dolžnik do družbe A., d. o. o. Po njegovi pravnomočnosti je s sklepom dovolilo prenos zarubljenih terjatev v izterjavo. Tudi ta sklep je postal pravnomočen. Družba A., d. o. o., je (kot dolžnikov dolžnik) vložila ugovor tretjega zaradi nedopustnosti izvršbe na predmetu izvršbe. Navajala je, da je sporna terjatev, ki je sicer obstajala v nižjem znesku, že prenehala.

2. Sodišče prve stopnje je ugovor kot nedovoljen zavrglo. Pojasnilo je, da je prenesti mogoče tudi sporno terjatev – odločitev o njenem obstoju ali višini ni predmet izvršilnega postopka, ampak pravdnega postopka, če ga bo upnik sprožil. Trditve o neobstoju terjatve ne pomenijo ugovornega razloga iz 64. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), da naj bi imel tretji na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo. Dolžnikov dolžnik ni „tretji“ in nima možnosti ugovora, njegova izjava pa je zgolj izjava po 111. členu ZIZ, ki ne preprečuje izvršbe.

3. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo družbe A., d. o. o.; v delu stroškovne odločitve pa jo je zavrglo. Pritrdilo je sodišču prve stopnje, da A., d. o. o., nima položaja tretjega. S pravnomočnostjo sklepa o prenosu zarubljenih terjatev v izterjavo je bil izvršilni postopek glede tega izvršilnega sredstva končan, zato dolžnikov dolžnik v tem okviru nima na voljo nobenega pravnega sredstva več. Okoliščine o zatrjevanem neobstoju terjatve bo lahko uveljavljal v morebitnem pravdnem postopku. Predvsem pa pritožnik nima položaja tretjega, ki bi na predmetu izvršbe imel pravico, ki preprečuje izvršbo.

4. Družba A., d. o. o., je zoper sklep sodišča druge stopnje vložila predlog za dopustitev revizije. Trdi, da ima kot dolžnikov dolžnik položaj tretjega in da je njegova pravica, ki preprečuje izvršbo, negativna – je v tem, da terjatev do njega sploh ne obstoji, gre za neobstoječo terjatev, take terjatve pa ni mogoče zarubiti (nemogoč, nedopusten, nedoločen in nedoločljiv predmet ni predmet pravnega prometa). Položaj primerja z rubežem na dolžnikovo plačo, kjer se izvršba ustavi, če delodajalec obvesti sodišče, da dolžnik iz naslova plače ne prejema rubljivih prejemkov. Sklicuje se na zadeve VS RS II Ips 365/2007 in VSL II Ip 355/2011. Dopustitev revizije predlaga glede 6 vprašanj, povezanih s položajem in upravičenji dolžnikovega dolžnika v izvršbi ter lastnostmi predmeta izvršbe. Pomembnost predlaganih vprašanj utemeljuje z zagotovitvijo pravne varnosti, enotne uporabe prava in razvoja prava preko sodne prakse.

5. Predlog ni dovoljen.

6. Revizija je v izvršilnem postopku mogoča šele od uveljavitve novele Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ-L 1 . V prvem odstavku 10. člena ZIZ je določeno, da je zoper sklep, izdan na drugi stopnji, s katerim je pravnomočno odločeno, da se predlog za izvršbo zavrže ali zavrne, dovoljena revizija pod pogoji, ki jih določa zakon, ki ureja pravdni postopek. Zakonodajalec je s tem revizijo v izvršilnih postopkih omejil le na točno določeno vrsto sklepa. Vrhovno sodišče je sicer že podvomilo o ustavni skladnosti take določbe in v več obravnavanih zadevah, kjer so dolžniki predlagali dopustitev revizije zoper sklepe, izdane na drugi stopnji, s katerimi je bila izvršba pravnomočno dovoljena, postopke prekinilo ter na Ustavno sodišče Republike Slovenije vložilo zahtevo za začetek postopka za presojo ustavnosti. Določba namreč upnika in dolžnika obravnava neenakopravno.

7. V tu obravnavani zadevi pa predlagatelj ni upnik ali dolžnik, temveč dolžnikov dolžnik. Ta – kot sta mu pravilno pojasnili že sodišči nižjih stopenj – ni niti „tretji“, ki bi v skladu s 64. členom ZIZ imel pravico do ugovora zoper sklep o izvršbi in v njem zahtevati, naj sodišče izvršbo na določen predmet izvršbe izreče za nedopustno, ker ima na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo. Navedba dolžnikovega dolžnika, da terjatev, ki je bila zarubljena, ne obstaja, namreč ne pomeni nikakršne „negativne pravice“, ki bi lahko preprečila izvršbo. Obstoj sporne terjatve se bo lahko razčistil, ko bo upnik zarubljeno terjatev poskušal izterjati. Ker predlagatelj ni „tretji“, se Vrhovnemu sodišču tudi ni treba ukvarjati z vprašanjem, ali ureditev, po kateri revizija v izvršilnem postopku ni zagotovljena tudi tretjemu, prav tako ni ustavno skladna. Gotovo je namreč, da ni zagotovljena dolžnikovemu dolžniku, ki zoper sam sklep o izvršbi nima nobenih pravnih sredstev – glede te ureditve Vrhovno sodišče nima pomislekov.

8. Če revizija ni dovoljena, je ni mogoče niti dopustiti. Vrhovno sodišče je zato predlog zavrglo (377. člen ZPP).

9. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu sklepa. Odločbo je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Uradni list RS, št. 11/18.