Appeal dismissed; court upheld child support allocation based on parents' earning capacity and custody arrangement.

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

[JEDRO]

Življenjske stroške šestnajstletne hčerke pravdnih strank sodišče ocenjuje na 450 EUR, trinajstletnega sina pa na 430 EUR mesečno. Toženec mora pokriti 57 % potreb mladoletnih otrok, tožnica pa 43 %. Zmožnosti preživninskih zavezancev so primerljive, ob tem pa za praktično vse dnevne potrebe otrok poskrbi tožnica, saj toženec s hčerko nima stikov, s sinom pa bolj malo. Zato mora toženec kriti nekoliko večje breme preživljanja od tožnice.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje I. razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank, II. njuna mladoletna otroka zaupalo v varstvo, vzgojo in oskrbo tožnici, III. odločilo, da se stiki dogovarjajo sproti in sporazumno, upoštevaje želje otrok, IV. tožencu naložilo v 15 dneh plačati 2.342,14 EUR preživnine za mladoletno A. in 1.765,00 EUR preživnine za mladoletnega B. (za čas od vložitve tožbe do izdaje sodbe); za čas od 1. 12. 2019 dalje pa plačevati za A. 255 EUR mesečno in za B. 245 EUR mesečno; V. zavrnilo višji zahtevek za plačilo preživnine ter odločilo, VI. da stranki krijeta vsaka svoje pravdne stroške.

2. Zoper odločitev o preživnini se pravočasno pritožuje toženec iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov in predlaga spremembo sodbe ter ustrezno znižanje preživnine.

Ugotovitve sodišča o potrebah otrok ocenjuje za pretirane. Kot takšne izpostavlja: dodatnih 130 EUR mesečno za prehrano poleg stroškov obrokov, ki ju otroka dobita v šoli; 65 EUR za elektriko in 125 EUR za plin, 50 EUR za internet, TV in telefonijo ob dodatnih 15 EUR za mobitel za vsakega od otrok in 60 EUR za obleko in obutev. Poleg tega meni, da hči ne potrebuje letne dijaške vozovnice za mestni avtobus, ker je njena šola v centru. Vprašljiva se mu zdi tudi vadnina za A., saj ne razume, kako lahko hkrati živi v najetem stanovanju v X. in istočasno trenira ples v Z.

Izpostavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da pozimi ne dela in zato prejema nizko nadomestilo plače, nato pa napačno ugotovilo, da bi lahko toženec v tem času razliko v plači nadomestil s priložnostnimi deli, saj jih ni mogoče enostavno najti. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da so dohodkovne zmožnosti pravdnih strank podobne, posebej ob tem, ko tožnica živi v eni izmed hiš, kar pomeni, da toženec s tem premoženjem ne more razpolagati. Odločitev, da mora pritožnik pokriti 57 % potreb, tožnica pa samo 43 %, ocenjuje kot nezakonito, nepravilno in neobrazloženo.

Izračun preživnine za čas od 5. 2. 2019 do 30. 11. 2019 se zdi pritožniku nerazumljiv, zato ga ni mogoče preizkusiti.

3. Tožnica na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se je ne bi dalo preizkusiti, izrek je razumljiv in ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, razlogi pa so jasni in zadostni. Iz IV. točke izreka je jasno razvidno, koliko preživnine mora tožnik plačati za čas od vložitve tožbe do izdaje sodbe, obrazložitev tega dela odločitve (34. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) pa je tudi mogoče preizkusiti. Sodišče je tožencu naložilo, da mora za preživljanje A. plačati za 24 dni v februarju 1 2019 197,14 EUR 2 , za nadaljnjih šest mesecev po 230 EUR in za tri mesece po 255 EUR, skupaj torej 2.342,14 EUR; za preživljanje B. pa za 24 dni v februarju 2019 210 EUR 3 , za nadaljnjih devet mesecev pa po 245 EUR mesečno, od česar je odštelo 650 EUR, ki jih je toženec plačal, skupaj torej 1.765 EUR. Očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) torej ni bila storjena. Enako kršitev pritožnik očita sodišču pri razporeditvi preživninskega bremena med pravdni stranki, a tudi neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je namreč obrazložilo, zakaj mora pritožnik pokriti 57 % potreb mladoletnih otrok, tožnica pa 43 %, do materialno pravne pravilnosti takšne razporeditve preživninskega bremena pa se bo višje sodišče opredelilo v nadaljevanju obrazložitve.

6. V skladu z določbo 129. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) oziroma smiselno enako določbo 1. odstavka 190. člena Družinskega zakonika (DZ) se preživnina določi glede na potrebe otrok in pridobitne zmožnosti staršev. Pri določitvi preživnine mora sodišče potrebe otrok oceniti, ne more jih matematično izračunati 4 , kar je povsem pravilno pojasnjeno že v izpodbijani sodbi.

7. Pritožnik izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje o vseh treh ogliščih zgoraj začrtanega vrednostnega trikotnika - torej tako o potrebah otrok kot o zmožnostih vsakega od staršev, pravdnih strank.

8. Sodišče prve stopnje življenjske stroške šestnajstletne A. ocenjuje na 450 EUR, trinajstletnega B. pa na 430 EUR mesečno. 5 Hči pravdnih strank je srednješolka, ki se šola izven kraja bivanja, kar nekoliko poviša njene življenjske stroške, oba otroka se ukvarjata s prostočasnimi dejavnostmi (ples in hokej), sicer pa njune potrebe v ničemer ne odstopajo od potreb drugih otrok njune starosti. Potrebe, kakor jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, niso prav nič pretirane glede na splošno znane (in v sodni praksi prepoznane) potrebe otrok primerljive starosti.

Pritožniku se zdi, da so previsoko ocenjeni stroški prehrane doma, oblačil in obutve, električne energije, plina (ogrevanje), interneta, TV in telefona. Koliko manjši naj bi bili našteti življenjski stroški, pritožnik niti ne pojasni; s čim utemeljuje svoje trditve, da so pretirani, tudi ne. Pritožbeno sodišče pa je prepričano, da za zdravo prehrano najstnika, četudi se delno prehranjuje v šoli, 130 EUR nikakor ni pretiran znesek. Prav tako ne 60 EUR mesečno za obleko in obutev dekleta in fanta 6 , ki sta še v obdobju rasti, hkrati pa v obdobju, ko je otrokom osebna urejenost zelo pomembna.

Zakaj bi bilo pretirano porabiti 65 EUR mesečno za stroške elektrike, 125 EUR mesečno za stroške ogrevanja na plin ter 50 EUR mesečno za stroške telefona, interneta in televizije tričlanske družine, pritožbeno sodišče ne more ugotoviti - ocena teh življenjskih stroškov je povsem sprejemljiva. Prav tako ni jasno, zakaj hči pravdnih strank ne bi mogla trenirati plesa v Z., če zaradi šolanja začasno (ne stalno) biva v X. Toženca moti še to, da je sodišče med potrebne stroške A. štelo ne le stroške avtobusne vozovnice, ampak še 100 EUR letnega doplačila za uporabo mestnega avtobusa.

Ne glede na to, da je srednja šola od A. v centru X., pa pritožbeno sodišče ne dvomi v to, da dekle uporablja tudi mestni avtobus. Nenazadnje srednja šola ni v neposredni bližini avtobusne postaje, poleg tega pa šestnajstletno dekle mestnega avtobusa gotovo ne uporablja samo za prihod v šolo, ampak tudi za obiskovanje prireditev, drugih ustanov, prijateljev ... Vse to povzroča stroške, ki sodijo v krog tistih, ki jih mora po 2. odstavku 129.a člena ZZZDR oz.

2. odstavka 190. člena DZ zajemati preživnina, saj so zmožnosti staršev takšne, da zmoreta pokriti vse potrebe svojih mladoletnih otrok, ne le osnovnih. Ugotovitev sodišča prve stopnje o potrebah mladoletnih otrok pravdnih strank pritožnik torej ne uspe izpodbiti.

9. Enako velja za zmožnosti pravdnih strank. Formalno tožnica zasluži (približno polovico) manj kot toženec, slednji pa ima (spet formalno) večje nepremično premoženje od tožnice. A sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja (in svoje zaključke ustrezno obrazloži v skladu z zahtevami 8. člena ZPP), da so odločilne njune pridobitne zmožnosti 7 , ki pa so tudi po prepričanju pritožbenega sodišča primerljive. Vse okoliščine, ki jih izpostavlja pritožnik, je ustrezno upoštevalo tudi sodišče prve stopnje. Zakaj bi te okoliščine terjale sklep, da so pridobitne zmožnosti tožnice boljše od toženčevih (in koliko), pritožnik ne pojasni, pritožbeno sodišče pa v zaključek sodišča prve stopnje ne dvomi.

10. Ugotovitvi, da so zmožnosti preživninskih zavezancev primerljive, ob tem pa za praktično vse dnevne potrebe otrok poskrbi 8 tožnica, saj pritožnik s hčerko nima stikov, s sinom pa bolj malo, utemeljujeta odločitev sodišča prve stopnje, da mora pritožnik kriti nekoliko (glede na njuno starost in njej primerno samostojnost pri številnih opravilih pa ne odločilno) večje breme preživljanja od tožnice. Pritožbena navedba, da bi pritožnik z otrokoma z veseljem preživel več časa, ob tem ko ga ne preživi, ne izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o dodelitvi ter stikih in ker niti ne trdi, da bi naredil karkoli v smeri prevzema večjega bremena vsakodnevne skrbi za otroka, pravilnosti razporeditve preživninskega bremena ne omaje.

11. Pritožba torej ni utemeljena, sodišče prve stopnje je materialno pravo uporabilo pravilno, bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti pa niso podane, zato je pritožbo zavrnilo in sodbo v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

12. V skladu s 413. členom ZPP pritožnik sam krije svoje pritožbene stroške, odločitev o tem pa je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

1 Tožba je bila vložena 5. 2. 2019.

2 24/28 od 230 EUR.

3 24/28 od 245 EUR.

4 Ocena potreb nikoli ni natančen matematičen izračun, saj bi bil ta praktično nemogoč. Življenjski stroški za dobrine, naštete v 2. odstavku 129.a člena ZZZDR oz. 2. odstavku 190. člena DZ, mesečno lahko tudi znatno variirajo (tako po tipu kot po višini), kar je splošno znano življenjsko izkustveno dejstvo. Mesečna ocena je zato približek nekega povprečja.

5 Ta ocena velja za ves čas od vložitve tožbe dalje.

6 V njuni starosti oblačil ne moreta ponositi eden za drugim.

7 Gre za pojem, ki je precej širši od pojmov: plača, zaslužek, premoženje.

8 Kar je v slovenski sodni praksi upoštevna okoliščina pri odmeri denarnega preživninskega prispevka - prim. odločbe VSRS II Ips 828/2006 in VSL IV Cp 1188/2012, IV Cp 1783/2016, IV Cp 2573/2017, IV Cp 115/2019 ter številne druge.