Appeal dismissed; commercial contract rules apply; conditional debt acknowledgment invalidates statute of limitations waiver.

I. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Pogoj, da je "pogodba v zvezi z dejavnostjo" (da jo je mogoče opredeliti kot gospodarsko pogodbo) je namreč določen zgolj za primer, ko pogodbo sklepa "druga pravna oseba" in ne gospodarska družba, kot je to jasno in nedvoumno razvidno iz četrtega odstavka 13. člena OZ. Za gospodarske družbe, med katere sodita obe pravdni stranki (pritožba nasprotnega niti ne zatrjuje), pa velja, da vse pogodbe, ki jih sklepajo med seboj, sodijo med gospodarske pogodbe (drugi odstavek 13. člena OZ). Prav tako je neutemeljeno pritožbeno stališče, da se je toženka na podlagi Predloga za medsebojno kompenzacijo odpovedala zastaranju oz. da je podala pisno pripoznavo dolga po 341. členu OZ. Tudi po oceni pritožbenega sodišča navedenega Predloga, zaradi zahtevane stroge obličnosti (dolžnik mora upniku pisno izjaviti, da obveznost obstoji), ni mogoče obravnavati kot zgolj enostranske izjave volje o jasnem in brezpogojnem priznanju dolga, saj je po namenu vezan na prenehanje obveznosti zaradi pobota. V tem kontekstu je bila ta izjava toženke dana pogojno; velja naj zgolj pod (tihim) pogojem, da obstojijo pogoji za medsebojni pobot obveznosti in zgolj za namen prenehanja obveznosti. Po povedanem ni mogoče slediti prizadevanjem tožnice po "izločitvi" (domnevno veljavne) izjave toženke ob hkratnem nasprotovanju učinkovanju pobota iz razloga ničnosti (terjatev toženke do tožnice po navedenem Predlogu naj bi bila po trditvah tožnice neobstoječa).

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje (v posledici utemeljenega ugovora zastaranja) zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnica) od tožene stranke (v nadaljevanju: toženke) zahteva plačilo zneska 15.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 14. 11. 2014 do plačila in povrnitev stroškov postopka (točka I izreka). Hkrati je tožnici naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženke v višini 1.300,68 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka).

2. Zoper sprejeto odločitev se pravočasno pritožuje tožnica iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Primarno vztraja pri stališču, da je potrebno pri presoji toženkinega ugovora zastaranja uporabiti splošni petletni zastaralni rok po 346. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), ker predmetne pogodbe ni mogoče šteti za gospodarsko, kar podrobneje argumentira. Poleg tega je tožnica že v tožbi uveljavljala toženkino odpoved zastaranju, ki temelji na Predlogu za medsebojno kompenzacijo z dne 29. 3. 2018. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno in v nasprotju s sodno prakso višjih sodišč (izpostavlja sodbi VSL I Cpg 580/2017 z dne 26. 6. 2018 in I Cpg 335/2017 z dne 13. 6. 2018) presodilo, da navedeni predlog ne ustreza pogojem za pisno pripoznavo zastaranega dolga po 341. členu OZ. Ob povzemanju vsebine citiranih odločb ocenjuje, da s strani zakonitega zastopnika toženke podpisan predlog kaže na to, da je toženka v času podpisa priznavala tako temelj kot tudi višino terjatve, ki jo ima proti njej tožnica. Iz vsega navedenega je jasno, da je zastaralni rok z dnem 29. 3. 2018 začel teči znova, kar pomeni, da je terjatev še vedno iztožljiva. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oz. jo podredno razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo pritožbene navedbe prereka kot neutemeljene in kot pravilnim pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje. Izpostavlja, da za opredelitev posojilne pogodbe kot gospodarske ni relevantno, kakšno dejavnost sta (gospodarski) družbi imeli registrirano in ali je tožnica denar posodila v okviru svoje dejavnosti ali ne. Glede učinkov predloga za medsebojno kompenzacijo primarno izpostavlja, da je že predhodno zaradi učinkov začetka stečajnega postopka nad pritožnico prišlo do zakonskega pobota terjatev in posledično le-te niso več obstajale. Ne glede na to pa meni, da je bil edini razlog predmetnega predloga medsebojni pobot terjatev in s tem prenehanje le-teh, zaradi česar ni mogoče slediti tožnici, ki navedeni listini jemlje učinke pobota, hkrati pa želi ohraniti v veljavi izjavo toženke o obstoju njene obveznosti. Zavzema se za zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in potrditev izpodbijane sodbe ter zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu s 350. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) preizkusi pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po opravljenem preizkusu v navedenem obsegu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, pri tem pa ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (2. odst. 350. člena ZPP).

6. V obravnavanem gospodarskem sporu tožnica od toženke zahteva plačilo (vračilo) zneska, posojenega na podlagi Pogodbe o kratkoročnem posojilu št. 1M/ RPS z dne 13. 11. 2014 (v nadaljevanju: Pogodba o kratkoročnem posojilu, priloga A3 spisa), po kateri je bila toženka dolžna posojilo vrniti najkasneje do 14. 1. 2015. Toženka je tožbenemu zahtevku nasprotovala primarno s trditvami o prenehanju terjatve zaradi pobota (že na podlagi zakona), tudi če le-ta ne bi učinkoval pa tožnica ni upravičena terjati plačila vtoževanega zneska, ker je terjatev v tem primeru že zastarala. V tej zvezi je tožnica menila, da je toženka s podpisom Predloga za medsebojno kompenzacijo z dne 29. 3. 2018 (priloga A5 spisa) dolg pisno pripoznala v smislu 341. člena OZ.

7. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje primarno presodilo, da je predmetna Pogodba o kratkoročnem posojilu gospodarska pogodba, ker sta jo sklenili gospodarski družbi (drugi odstavek 13. člena OZ), zaradi česar znaša zastaralni rok skladno z določbo prvega odstavka 349. člena OZ tri leta. Glede na zapadlost terjatve iz naslova posojila je zastaranje nastopilo dne 15. 1. 2018. Navedbe o tožnice o tem, da je toženka s podpisom Predloga za medsebojno kompenzacijo pisno pripoznala zastarani dolg, je zavrnilo kot neutemeljene na podlagi presoje, da niso podani strogi obličnostni pogoji za takšno pripoznavo.

8. Z navedenimi zaključki in presojo v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče, ki v izogib ponavljanju kot pravilne povzema razloge prvostopenjskega sodišča, ki izpodbijano odločitev utemeljujejo (predvsem v točkah 9 do vključno 20 obrazložitve). Glede na izrecne pritožbene navedbe pa dodaja naslednje:

9. Vztrajanje pritožnice pri stališču, da predmetna Pogodba o kratkoročnem posojilu ni gospodarska pogodba in da je potrebno posledično za vtoževano terjatev uporabiti splošni petletni zastaralni rok iz 346. člena OZ, je neutemeljeno. Napačno je v tej zvezi izhodišče pritožbe, da je odločilno, da tožnica ni opravljala dejavnosti posojanja denarja kot svoje registrirane dejavnosti. Pogoj, da je „pogodba v zvezi z dejavnostjo“ (da jo je mogoče opredeliti kot gospodarsko pogodbo) je namreč določen zgolj za primer, ko pogodbo sklepa „druga pravna oseba“ in ne gospodarska družba, kot je to jasno in nedvoumno razvidno iz četrtega odstavka 13. člena OZ. Za gospodarske družbe, med katere sodita obe pravdni stranki (pritožba nasprotnega niti ne zatrjuje), pa velja, da vse pogodbe, ki jih sklepajo med seboj, sodijo med gospodarske pogodbe (drugi odstavek 13. člena OZ). Ureditev, kakršno zagovarja pritožba, je veljala po prej veljavnem Zakonu o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki se je s sprejemom OZ spremenila, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje in kar je prav tako potrdila obstoječa sodna praksa slovenskih višjih sodišč 1 .

10. Prav tako je neutemeljeno pritožbeno stališče, da se je toženka na podlagi Predloga za medsebojno kompenzacijo odpovedala zastaranju oz. da je podala pisno pripoznavo dolga po 341. členu OZ. Tudi po oceni pritožbenega sodišča navedenega Predloga, zaradi zahtevane stroge obličnosti (dolžnik mora upniku pisno izjaviti, da obveznost obstoji), ni mogoče obravnavati kot zgolj enostranske izjave volje o jasnem in brezpogojnem priznanju dolga, saj je po namenu vezan na prenehanje obveznosti zaradi pobota. V tem kontekstu je bila ta izjava toženke dana pogojno; velja naj zgolj pod (tihim) pogojem, da obstojijo pogoji za medsebojni pobot obveznosti in zgolj za namen prenehanja obveznosti. Po povedanem ni mogoče slediti prizadevanjem tožnice po „izločitvi“ (domnevno veljavne) izjave toženke ob hkratnem nasprotovanju učinkovanju pobota iz razloga ničnosti (terjatev toženke do tožnice po navedenem Predlogu naj bi bila po trditvah tožnice neobstoječa).

11. Glede na pravkar obrazloženo pritožba prav tako ne more uspeti s sklicevanjem na sodno prakso višjih sodišč, ki naj bi nasprotovala izpodbijani presoji sodišča prve stopnje, saj le-ta ni (v zadostni meri) primerljiva in s tem uporabljiva za obravnavani gospodarski spor. V nobeni izmed citiranih zadev (sodbi VSL I Cpg 580/2017 z dne 26. 6. 2018 in I Cpg 335/2017 z dne 13. 6. 2018) namreč učinki uveljavljanja materialnega pobota niso bili obravnavani v kontekstu instituta pisne pripoznave zastarane obveznosti. Dejstvo, da je v citiranih zadevah sodišče štelo, da z uveljavljanjem pobota stranka konkludentno priznava svoj dolg do nasprotne stranke, še ne pomeni, da so s tem izpolnjeni (pritožbeno sodišče meni da niso) strogi pogoji za izrecno pisno pripoznavo dolga, ki se zahteva, da lahko izjavo dolžnika štejemo za odpoved zastaranju. Edino konkludentno ravnanje, ki lahko nadomešča takšno pisno pripoznavo, je po določbi drugega odstavka 341. člena OZ zastava ali kakšno drugo zavarovanje, dano za že zastarano terjatev, do česar pa v obravnavani zadevi ni prišlo.

12. Glede na obrazloženo je presoja sodišča prve stopnje o utemeljenosti ugovora zastaranja materialnopravno pravilna, posledično pa je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožnice utemeljeno zavrnilo.

13. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

14. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Prav tako pa sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (odgovora na pritožbo) tudi toženka, saj z navedbami ni pripomogla k razjasnitvi oz. odločitvi v tej zadevi na pritožbeni stopnji, zato pritožbeno sodišče teh stroškov ne ocenjuje kot potrebnih v smislu določbe 155. člena ZPP

1 Prim. sodba VSL I Cpg 370/2019 z dne 10. 10. 2019.