Administrative court dismissed appeal, ruling preliminary review of renewal grounds checks only probability, not factual merit.

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

[JEDRO]

V fazi predhodnega preizkusa formalnih pogojev za obnovo postopka se presoja le verjetna izkazanost okoliščin, na katere upravni organ opira svoj sklep za obnovo postopka, ne presoja pa se utemeljenost konkretnih dejstev in okoliščin, ki bodo, če bodo v obnovljenem upravnem postopku tudi dokazne, vplivale na morebitno spremembo odločbe. Tožeča stranka bo tako v obnovljenem postopku lahko dokazala, da njene navedbe v prijavi niso neresnične, da je upoštevanje plačanega DDV v strošek končnega odjemalca energije pravilen in da upravičujejo njeno uvrstitev tožeče stranke na seznam upravičencev.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom je Borzen, Operater trga z elektriko, d.o.o. - Center za podpore (v nadaljevanju prvostopenjski organ ali Center za podpore) v upravni zadevi podaljšanja uvrstitve na seznam upravičencev do znižanje prispevka za zagotavljanje podpor proizvodnje električne energije v soproizvodnji z visokim izkoristkom in iz obnovljivih virov energije iz 10. člena Uredbe o načinu določanja in obračunavanja prispevkov za zagotavljanje podpor v proizvodnji električne energije v soproizvodnji z visokim izkoristkom in iz obnovljivih virov energije (Uradni list RS št. 46/2015, v nadaljevanju Uredba) po uradni dolžnosti začel obnovo postopka v zadevi podaljšanja uvrstitve na seznam upravičencev do znižanega prispevka za zagotavljanje podpor proizvodnje električne energije v soproizvodnji z visokim izkoristkom in iz obnovljivih virov energije (v nadaljevanju seznam upravičencev) za končnega odjemalca električne energije A. d.d., ki je bil z odločbo št. E17031060002/Podalj/Poz/1 z dne 15. 3. 2017, podaljšana uvrstitev na seznam upravičencev do 31. 3. 2018. Postopek je obnovil v delu preverjanja doseganja zahtevane elektrointenzivnosti, na podlagi katere je bilo MM2-183237 podaljšana uvrstitev na seznam merilnih mest upravičenih do znižanja prispevka.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je prvostopenjski organ s strani končnega odjemalca dne 9. 10. 2017 prejel vlogo št. E17101060001 ter dne 11. 10. 2017 dopolnitev vloge, ki je bila po pozivu prvostopenjskega organa dopolnjena z nadaljnjimi pojasnili in dokazili, in sicer s podatki o stroških za dobavljeno električno energijo (vsi računi izbranega dobavitelja električne energije) ter stroški za omrežnino in prispevke (vsi računi pristojnega elektrodistribucijskega podjetja), na podlagi katerih je Center za podpore ugotovil, da elektrointenzivnost končnega odjemalca za leto 2014, 2015 in 2016 ni takšna, kot jih je navedel končni odjemalec v svoji vlogi (obrazcu) za uvrstitev na seznam upravičencev do znižanega prispevka. Končni odjemalec je na podlagi posredovanih podatkov dosegel zahtevano stopnjo elektrointenzivnosti, to je več kot 5% skladno s tretjim odstavkom 6. člena Uredbe. Prvostopenjski organ-Center za podpore pa je namreč ugotovil, da je končni odjemalec pri izračunu elektrointenzivnosti med stroške končnega odjemalca prištel tudi znesek plačanega davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV). S tem so bili v izračunu elektrointenzivnosti uporabljeni višji stroški dobavljene električne energije, kar v končnem izračunu pomeni višjo elektrointenzivnost. Prvostopenjski organ je zato v skladu s 5. točko 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) obnovil postopek po uradni dolžnosti. Obnovo postopka je utemeljil z dejstvom, da se podatki o višini elektrointenzivnosti podjetja, ki jih je zatrjeval končni odjemalec razlikujejo od dejanskih izračunov na podlagi verodostojnih listin, faktur potrebnih za izračun elektrointenzivnosti, kar v skladu s tretjim odstavkom 267. člena ZUP predstavlja okoliščino, ki bi lahko privedla do drugačne odločbe.

3. Zoper sklep prvostopenjskega organa se je tožeča stranka pritožila na Ministrstvo za infrastrukturo, ki je kot drugostopenjski organ pritožbo tožeče stranko zavrnilo kot neutemeljeno. Ugotovilo je, da je obnova postopka dovoljena, saj je bila odločba opr. št. E17031060002/PodaljPoz/1 z dne 15. 3. 2017, ki se obnavlja, vročena tožeči stranki dne 16. 3. 2017 in je postala dne 31. 3. 2017 dokončna in izvršljiva. Prav tako je predlog za obnovo postopka pravočasen, saj še ni potekel rok enega meseca od dne, ko je prvostopenjski organ ugotovil novo okoliščino v skladu s 4. točko prvega odstavka 263. člena ZUP. Predlog za obnovo postopka je utemeljen, saj se podatki o višini elektrointenzivnosti, ki jih je posredoval končni odjemalec-tožeča stranka razlikujejo od dejanskih izračunov na podlagi faktur potrebnih za izračun elektrointenzivnosti, kar predstavlja obnovitveni razlog iz 5. točke prvega odstavka 260. člena ZUP, kar v skladu s tretjim odstavkom 267. člena ZUP predstavlja okoliščino, ki bi lahko privedla do drugačne odločbe.

4. Tožeča stranka vlaga tožbo v upravnem sporu in meni, da zakonski pogoji za obnovo postopka, po uradni dolžnosti, niso izpolnjeni. V obravnavanem primeru je tožeča stranka kot končni odjemalec, pri izračunu elektrointenzivnosti skladno z definicijo podano v 2. alineji 2. člena Uredbe upoštevala stroške končnega odjemalca električne energije za porabo električne energije, ki se je določil iz dejanskih podatkov za merilna mesta, pri čemer se odštejejo stroški prekomerne prevzete jalove energije. Tako je že na podlagi gramatikalne razlage predmetne določbe jasno, da je za podelitev elektrointenzivnosti relevanten strošek končnega odjemalca za porabo električne energije, kar pri plačilu računa za porabljeno energijo predstavlja končni znesek za plačilo porabljene električne energije in nedvoumno zajema tudi znesek DDV. Takšno stališče je v skladu z ustavnim načelom, da je pravne predpise treba interpretirati tako, da je dovoljeno vse, kar izrecno ni prepovedano. Iz navedene pravne podlage ne izhaja, da bi se pri obsegu stroškov s strani končnega odjemalca plačani DDV ne upošteval. Navedeno potrjujejo še pojasnila Ministrstva za infrastrukturo RS vezana na Uredbo o načinu določanja in obračunavanja prispevkov za zagotavljanje podpor proizvodnje električne energije v soproizvodnji z visokim izkoristkom in iz obnovljivih virov energije, ki v zvezi z opredelitvijo stroškov pri izračunu elektrointenzivnosti v 7. točki navajajo, da gre pri tem za vse stroške končnega odjemalca, pri čemer pa se odštejejo tudi stroški prekomerno prevzete jalove energije. Tožeča stranka tudi izpostavlja, da navedbe tožene stranke, da je tožeča stranka kot končni odjemalec zavezanec za DDV in zato plačani davek lahko uveljavlja kot vstopni davek v svojih obračunih DDV, v danem primeru ne more biti relevantna. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep tožene stranke odpravi in ji povrne stroške postopka podrejeno pa, da izpodbijani sklep tožene stranke odpravi ter zadevo vrne v ponovno odločanje.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je bistvo spora vprašanje uvrstitve tožeče stranke na seznam upravičencev oziroma umik tožeče stranke iz tega seznama, saj je na njem uvrščena neupravičeno na podlagi svojih neresničnih navedb. Tožeča stranka je bila na seznam uvrščena na podlagi 1. alineje tretjega odstavka 6. člena Uredbe, kjer je na podlagi podatkov izkazovala, da je njena povprečna elektrointenzivnost v zadnjih treh letih presegla 5%. Stopnja elektrointenzivnosti se dejansko izračuna tako, da se strošek končnega odjemalca električne energije deli z bruto dodano vrednostjo končnega odjemalca električne energije. Tožeča stranka je kot strošek končnega odjemalca upoštevala previsok znesek, saj je v njem zajela tudi znesek DDV-ja, posledično pa je bil tudi odstotek elektrointenzivnosti višji. Zaradi navedenega je prvostopenjski organ izdal sklep o obnovi postopka v delu, ki se nanaša na preverjanje doseganja zahtevane elektrointenzivnosti. V primeru, da bi bil kot strošek končnega odjemalca pri izračunu elektrointenzivnosti upoštevan tudi DDV, bi to pomenilo neenako obravnavo gospodarskih družb, ki so zavezanci za DDV in tistih, ki niso. V nadaljnji pripravljalni vlogi tožeča stranka vztraja pri svojih razlogih in se pri tem sklicuje na strokovne članke, iz katerih izhaja, da je pri izračunu stroška dobavljene električne energije potrebno upoštevati tudi znesek plačanega DDV. Tožena stranka v nadaljnji pripravljalni vlogi vztraja pri svojih stališčih in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I izreka:

6. Tožba ni utemeljena.

7. Predmet presoje je sklep prvostopenjskega organa, s katerim je le-ta odločil, da se po uradni dolžnosti začne obnova postopka v zadevi uvrstitve tožeče stranke kot končnega odjemalca na seznam upravičencev, ki se je zaključil z odločbo št. E17031060002/Podalj/Poz/1 z dne 15. 3. 2017, ki je bila tožeči stranki vročena dne 16. 3. 2017 in je z dnem 31. 3. 2017 postala dokončna in izvršljiva.

8. Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, ima oporo v navedenih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Sodišče zaradi tega v celoti sledi obrazložitvi izpodbijanega sklepa, dopolnjeni z odločbo upravnega organa druge stopnje in razlogov za svoje odločitev ponovno ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi z navedbami v tožbi pa še dodaja.

9. Po oceni sodišča je zmotno stališče tožeče stranke, ki meni, da so zatrjevani tožbeni razlogi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in s tem v zvezi zatrjevanih kršitev materialnega zakona, podani z okoliščinami na katere se sklicuje.

10. V zadevi ni sporno, da je tožeča stranka v obrazec za uvrstitev končnega odjemalca električne energije na seznam upravičencev do znižanja prispevka za zagotavljanje podpor proizvodnje električne energije iz obnovljivih virov energije in v soproizvodnji z visokim izkoristkom (v nadaljevanju obrazec za uvrstitev na seznam), ki ga je posredovala dne 6. 10. 2017 prvostopenjskemu organu v višini stroška dobavljene električne energije upoštevala tudi plačan DDV. V zadevi prav tako ni sporno, da je tožeča stranka zavezanec za DDV in lahko plačani davek uveljavlja kot vstopni davek v svojih obračunih DDV.

11. Tožena stranka je v zadevi obnovila postopek po uradni dolžnosti. Pri obnovi postopka po uradni dolžnosti izda organ sklep o uvedbi obnove postopka, če ugotovi, da so izpolnjeni zakonski pogoji (drugi odstavek 268. člena ZUP). Med drugim mora ugotoviti, ali je okoliščina, ki pomeni razlog za obnovo postopka verjetno izkazana in ali je okoliščina, takšna, da bi lahko sama zase ali v zvezi z drugimi v postopku že ugotovljenimi okoliščinami če bi bila znana ter uporabljala v prejšnjem postopku pripeljala do drugačne odločitve.

12. Sodišče ugotavlja, da je obnova postopka uvedena pravočasno v enem mesecu odkar je organ izvedel za obnovitveni razlog v skladu s 4. točko prvega odstavka 263. člena ZUP v zvezi z drugim odstavkom istega člena, čemur tožeča stranka ne ugovarja. Obnovitveni razlog po 5. točki 260. člena ZUP je podan, če je upravni organ izdal za stranko ugodno odločbo na podlagi njenih navedb in predloženih dokazov o dejstvih, pomembnih za rešitev zadeve, ki se pozneje izkažejo za neresnične. Ta določba namreč kot že navedeno zahteva od stranke aktivno ravnanje, da bi bila zanjo izdana ugodna odločba (tako sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. XIps 290/2008 z dne 27. 5. 2010). Obnovitveni razlog je namreč ugotovitev tožene stranke, da je tožeča stranka zelo verjetno podala napačne podatke o strošku dobavljene energije. Ugotovljeno je bilo, in to nesporno, da je tožeča stranka pri izračunu elektrointenzivnosti med stroške končnega odjemalca prištela tudi znesek plačanega DDV, v posledici tega so bili v izračunu elektrointenzivnosti uporabljeni višji stroški dobavljene električne energije, to pa pomeni tudi višjo elektrointenzivnost in na ta način povprečna elektrointenzivnost izračunana s strani končnega odjemalca dosega zahtevano stopnjo za uveljavljanje znižanega prispevka. Tožeča stranka v tožbi podaja argumente, da je za opredelitev elektrointenzivnosti relevanten strošek končnega odjemalca za porabo električne energije. To pri plačilu računa za porabljeno električno energijo predstavlja končni znesek za plačilo električne energije in nedvomno zajema tudi znesek DDV. Ta ugovor pa v fazi uvedbe obnove postopka ni upoštevan.

13. V fazi predhodnega preizkusa formalnih pogojev za obnovo postopka se glede na citirana določila ZUP presoja le verjetna izkazanost okoliščin, na katere upravni organ opira svoj sklep za obnovo postopka, ne presoja pa se v fazi uvedbe obnove postopka utemeljenost konkretnih dejstev in okoliščin, ki bodo, če bodo v obnovljenem upravnem postopku tudi dokazne, vplivale na morebitno spremembo odločbe, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (tako sodba Upravnega sodišča RS opr. št. III U 210/2014). Glede na navedeno je po mnenju sodišča verjetno izkazan obnovitveni razlog iz 5. točke prvega odstavka 260. člena ZUP. Sodišče pri tem dodaja, da bo tožeča stranka v obnovljenem postopku lahko dokazala, da njene navedbe v prijavi niso neresnične, da je upoštevanje plačanega DDV v strošek končnega odjemalca energije pravilen in da upravičujejo uvrstitev tožeče stranke na seznam upravičencev.

14. Tožeča stranka je vložila tožbo tudi zoper družbo Borzen, operater trga z elektriko, d.o.o., Ljubljana, ki je izdala odločbo na prvi stopnji, zoper katero je tožeča stranka vložila pritožbo, o kateri je odločalo Ministrstvo za infrastrukturo kot drugostopenjski organ. Po določbi petega odstavka 17. člena ZUS-1 je tožena stranka država, lokalna skupnost oziroma druga pravna oseba, ki je izdala upravni akt, s katerim je bil postopek odločanja končan. Šele z odločitvijo drugostopenjskega organa, je bil postopek odločanja v obravnavani zadevi končan. Sodišče je zato štelo kot pravilno toženo stranko RS, ki jo zastopa Ministrstvo za infrastrukturo, Ljubljana.

15. Na podlagi vsega navedenega je sodišče zaključilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen, ter da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Zato je tožba neutemeljena in jo je sodišče v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

16. V zadevi je sodišče odločalo brez glavne obravnave, saj odločitev temelji na dokazih, ki so bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijane odločbe. Dejansko stanje, da je tožeča stranka pri prijavi obračunala DDV in da je zavezanka za DDV, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta med tožečo in toženo stranko ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1), razen tega gre za spor med istima strankama, in gre za podobno dejansko in pravno podlago o kateri je sodišče že pravnomočno odločilo s sodbo opr. št. II U 143/2018-21 z dne 3. 7. 2020 (3. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Pravno stališče, na katerega se sklicuje tožeča stranka pa ne pomeni dejstev, ki se dokazujejo v tem sodnem postopku.

K točki II izreka:

17. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.