Appeal dismissed: Employee filed termination claim 30 days late after learning of dismissal via social security records.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Delavec mora vložiti tožbo, ko zve, da mu je prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki. Tožnik je izpovedal, da je bil odjavljen iz zavarovanj z dne 5. 5. 2020, po telefonu je govoril s pooblaščenko tožene stranke, njegov pooblaščenec je tudi prejel odpoved pogodbe o zaposlitvi. Z nezakonito odjavo je bil torej seznanjen v začetku meseca maja 2020, tožbo pa je vložil 13. 7. 2020, to je več kot 30 dni od dneva, ko je zvedel za odjavo iz zavarovanj oziroma za prenehanje pogodbe o zaposlitvi. ZZUSUDJZ je začel veljati dne 29. 3. 2020, zadržani so bili roki v nenujnih zadevah, pri čemer so pričeli ponovno teči z dnem 1. 6. 2020. Tožnik bi moral vložiti tožbo najkasneje 30. 6. 2020. Glede na to, da je vložil tožbo 13. 7. 2020, jo je vložil prepozno in jo je sodišče na podlagi prvega odstavka 274. člena ZPP pravilno zavrglo.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sklep, s katerim je tožbo tožnika zavrglo (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Tožnik vlaga pritožbo zoper sklep in navaja, da je sodišče zmotno odločilo, da je tožba zavržena iz razloga, ker tožnik v 30 dneh, ko je izvedel za prekinitev delovnega razmerja ni vložil tožbe oziroma v roku 30 dni od prenehanja ukrepov COVID-19, ko so s 1. 6. 2020 začeli teči 30-dnevni roki. Tožnik tožbe ni mogel vložiti prej, preden je dobil pisni izvoda redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, saj je pisni izvod odpovedi prejel šele od svojega pooblaščenca, ki je na to v 30-dnevnem roku vložil tožbo. Sodišče se sklicuje na številno sodno prakso, vendar ta v konkretnem primeru ni primerljiva iz razloga, ker tožniku ni bilo znano, ali mu je delovno razmerje prenehalo zaradi ukrepov COVID-19 oziroma ZZUSUDJZ – Ur. l. RS, št. 36/2020 ali iz dejanskih razlogov, da za tožnika pri toženi stranki ni več potrebe po delu, ki ga je tožnik opravljal. Tožnik ni vedel za razloge odpovedi, zato tudi ni mogel uveljavljati sodnega varstva. Tožnik je varovani delavec in brez soglasja k odpovedi iz poslovnega razloga v smislu 114. člena ZDR-1 ni podal. Prav tako je pričakoval, da ga bo delodajalec poklical nazaj na delo, saj je sam ugotovil in tudi na zaslišanju izpovedal, da je tožena stranka enega delavca, ki je bil električar in je prav tako dobil enako odpoved pogodbe o zaposlitvi kot tožnik, tožena stranka ponovno zaposlila. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP, je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v 350. členu ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Neutemeljena je pritožbena navedba tožnika, da je tožbo vložil lahko šele tedaj, ko je prejel pisni izvod redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga od svojega pooblaščenca, ki je nato vložil tožbo v 30-dnevnem roku. Po izvedenih dokazih s prečitanjem listinske dokumentacije in zaslišanju tožnika je sodišče ugotovilo, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 1. 1. 2012 in aneksa k pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 1. 2020 na delovnem mestu ključavničar. Tožena stranka je tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, odpoved pa je bila tožniku posredovana priporočeno s povratnico dne 17. 3. 2020 na naslov prebivališča, določenega v pogodbi o zaposlitvi, pri čemer tožnik odpovedi ni dvignil. Vročevalec tudi po poteku 15-dnevnega roka ni pustil obvestila v tožnikovem predalčniku, tako da odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni bila pravilno vročena in ni prišlo do fikcije vročitve.

6. Tožnik je izpovedal, da so imeli dne 16. 3. 2020 okrog 10.00 ure v delavnici sestanek, pri čemer jim je delodajalec rekel, naj gredo domov zaradi COVID situacije. Čez nekaj dni so tožnika klicali sodelavci in ga vprašali, če je dobil kakšno pošto in mu rekli, da naj pogleda v poštni predalčnik. Takrat je namreč več delavcev dobilo odpoved iz poslovnega razloga. Nekateri delavci so odpoved prejeli v roke, drugi s pošto. Tožnik je šel na pošto približno čez 15 dni vprašat, ali je zanj prispela kakšna poštna pošiljka, tam pa so mu rekli, da so jo poslali nazaj. Takrat je klical odvetnico tožene stranke, ki mu je rekla, da mu bo odpoved poslala po pošti iz razloga, ker tožnik ni imel e-maila. Konec marca je dobil pošto tožene stranke z obvestilom, da bo dobil sorazmerni del regresa, pet plač z odpravnino in redne plače za nazaj. Delodajalca ni klical, ker ta tudi z njim ni kontaktiral. Tožnik je tudi prejel odjavo iz delovnega razmerja (obrazec M-2), in sicer je bil 5. 5. 2020 odjavljen pri delodajalcu. Takrat je šel na Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije in vložil zahtevek za priznanje pravic do nadomestila za brezposelnost v A.. Povedal je, da ga je takrat poklical njegov odvetnik, ki je prejel odpoved po elektronski pošti. Ob tem ni podal pisnega soglasja k odpovedi.

7. Ni mogoče slediti pritožbenemu ugovoru tožnika, da bi moral prejeti pisni izvod redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, češ da bi le tako lahko vložil tožbo na sodišče, ko bi dejansko videl, zaradi česar mu je prenehalo delovno razmerje, tudi ni podal soglasja k odpovedi iz razloga, ker je starejši delavec in varovana kategorija. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožnik zamudil rok za podajo odpovedi, pri čemer tretji odstavek 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj. – ZDR-1) določa, da lahko delavec zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali odločitev o disciplinski odgovornosti v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je izvedel za kršitev pravice pred pristojnim sodiščem. Gre za prekluzivni rok, torej rok, ki ga ni mogoče podaljšati. Delavec mora vložiti tožbo, ko zve, da mu je prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki. Tožnik je izpovedal, da je bil odjavljen iz zavarovanj z dne 5. 5. 2020, po telefonu je govoril s pooblaščenko tožene stranke, njegov pooblaščenec je tudi prejel odpoved pogodbe o zaposlitvi. Z nezakonito odjavo je bil torej seznanjen v začetku meseca maja 2020, tožbo pa je vložil 13. 7. 2020, to je več kot 30 dni od dneva, ko je zvedel za odjavo iz zavarovanj oziroma za prenehanje pogodbe o zaposlitvi. Zakon o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) (ZZUSUDJZ – Ur. l. RS, št. 36/2020 in nadalj.) je začel veljati dne 29. 3. 2020, zadržani so bili roki v nenujnih zadevah, pri čemer so pričeli ponovno teči z dnem 1. 6. 2020. Tožnik bi moral vložiti tožbo najkasneje 30. 6. 2020. Glede na to, da je vložil tožbo 13. 7. 2020, jo je vložil prepozno in jo je sodišče na podlagi prvega odstavka 274. člena ZPP pravilno zavrglo.

8. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilu 2. alineje 365. člena ZPP.

9. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Odločitev temelji na določilu 165. člena ZPP.