Legislator Case Law & Legislation
VSC Sodba Cp 426/2020 ECLI:SI:VSCE:2020:CP.426.2020 AI generated

Appeal dismissed; appellate court bound by first instance facts when reviewing legal error claims in small value disputes.

Case Number VSC Sodba Cp 426/2020
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Dismissed

Legislator summary

AI generated

The appellate court dismissed the tenant's appeal, upholding the first instance judgment ordering payment of fixed utility connection fees. The tenant argued that the landlord incorrectly charged for water consumption despite zero meter readings, while the landlord maintained that fixed network fees are mandatory regardless of usage. The court ruled that the appeal was inadmissible because the tenant attempted to challenge factual findings, which is prohibited in small value disputes; the appellate court is strictly bound by the first instance's established facts when assessing legal errors.

Legislator headnote

AI generated

458. odst. 1 ZPP; 339. odst. 2 ZPP: In proceedings for small value disputes, appeals are limited to procedural violations and misapplication of substantive law, binding the appellate court to the first instance's factual findings and conclusions.

Keywords

AI generated
small value dispute appeal admissibility factual findings binding fixed utility fees water network charges

Cited Legislation

AI generated
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

Pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

[JEDRO]

Pritožbeno sodišče je v pritožbenem postopku zoper sodbe, izdane v sporu majhne vrednosti, ob presojanju pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava vezano na dejanske ugotovitve in zaključke, kot je te sprejelo sodišče prve stopnje.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 31. 7. 2020, izdano v postopku v sporu majhne vrednosti, razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženec) dolžna tožeči stranki (v nadaljevanju tožnik) v osmih dneh plačati 444,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od določno opredeljenih posameznih zneskov ter ji povrniti izvršilne in pravdne stroške v znesku 78,00 EUR, v primeru zamudnega plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od nastopa zamude dalje.

2. Toženec je v težko berljivi pritožbi zatrjeval, da vztraja pri svojih navedbah, kot jih je podal že v postopku pred sodiščem prve stopnje stopnje in predlagal, da se tožnikov zahtevek zavrže. Tožnik ga neupravičeno obtožuje in navaja zavajajoče tudi oskrbo s toplotno energijo, odplakami od meteorne vode s strehe in čiščenje, kar pa mu toženec sproti plačuje z vsemi dodatki. Uporaba pitne vode je bila tudi ob pregledu predstavnika tožnika dne 22. 6. 2020 nič. Tožnik mu je 3/4 m3 porabe vode podtaknil ob montaži novega števca. Toženec pa ni porabil niti kapljice vode. S tem tudi ni gospodinjskih odplak, kar vse mu zaračunava tožnik. Kljub temu pa tožnik plačuje tudi to do dneva, ko bo ESČP odločil drugače.

3. Tožnik je na pritožbene trditve toženca odgovoril, da tožnik upravičeno in v skladu z veljavnimi predpisi in ceniki zaračunava fiksni del stroškov. Toženec, kot je razvidno tudi iz kartice porabe za toženčevo odjemno mesto, ni porabil niti kapljice vode. Vendar pa tožnik vztraja na plačilu obračunanih fiksnih stroškov, ki se obračunavajo redno mesečno, neodvisno od porabljene količine vode. Ti stroški predstavljajo mesečni strošek priključenosti toženčevega objekta na vodovodno in kanalizacijsko komunalno omrežje. Tožnik je zato smiselno predlagal zavrnitev toženčeve pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po določbi prvega odstavka 458. člena ZPP je dopustno sodbe, izdane v postopkih v sporu majhne vrednosti, kakršna je predmetna, pritožbeno izpodbijati samo iz pritožbenih razlogov podanosti bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Na takšne omejitve pritožbenih razlogov so bile pravdne stranke tekom pravdnega postopka in v pravnem pouku izpodbijane sodbe izrecno poučene. Takšna omejitev pritožbenih razlogov pomeni, da pravdne stranke v pritožbi zoper takšno sodbo ne morejo uveljavljati pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pritožbeno sodišče pa je ob presojanju pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava vezano na dejanske ugotovitve in zaključke, kot je te sprejelo sodišče prve stopnje.

6. Kot je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi skladnih navedb obeh pravdnih strank, je tožnik, kot dobavljalec komunalnih dobrin in storitev tožencu, med drugim tudi vode, s predmetno tožbo od toženca zahteval neplačani del zneska iz računov, ki mu jih je izstavljal v zvezi z mesečno dobavo komunalnih dobrin in storitev v obdobju od julija 2018 do junija 2019. Na podlagi skladnih navedb obeh pravdnih strank je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da v celotnem obdobju, na katerega se nanašajo računi tožnika, na toženčevem odjemnem mestu ni bilo nobene porabe pitne vode, saj je bil v vsem temu obdobju očitek porabe vode na merilniku na odjemnem mestu nič. Sodišče prve stopnje pa je tudi ugotovilo (in takšne ugotovitve sodišča izhajajo tudi iz specifikacije zaračunanih storitev na hrbtni strani računov, izstavljenih tožencu), da je tožnik v izstavljenih računih v zvezi z dobavo dobrin v navedenem obdobju od toženca mesečno zahteval le plačilo fiksnih stroškov, to je omrežnine vode in omrežnine odvajanja odplak. Sodišče prve stopnje je tako ugotovilo, da iztoževani neplačani zneski iz posameznih računov predstavljajo fiksne stroške, to je omrežnino vode in omrežnino odvajanja in čiščenja odplak, ki sicer pomenita stroška priključitve toženčevega objekta na vodovodno in komunalno omrežje in s tem toženčevo omogočenost uporabe teh omrežij. Glede na Uredbo o metodologiji za oblikovanje cen storitev obveznosti občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja (v nadaljevanju Uredba) pa so stroški omrežnine stalni mesečni stroški, ki se mesečno ne spreminjajo in se plačujejo neodvisno od porabljenih količin vode. Njihova mesečna višina se namreč določi le glede na zmogljivost priključka oziroma glede na dimenzijo vodomera. Ta pa za toženca, glede na dimenzijo vodomera za njegov objekt (DN 25) mesečno znaša za vodo 27,30 EUR neto in za odvajanje odplak 10,49 EUR, kar mu je tožnik z iztoževanimi računi utemeljeno zaračunaval in kar je toženec dolžan plačevati. Ob takšnih ugotovitvah in na podlagi navedene pravne podlage je tako sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku tožnika v celoti ugodilo.

7. Glede na takšne ugotovitve sodišča prve stopnje je glede na določila Uredbe sodišče prve stopnje pravilno odločilo o utemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka. Toženčeve pritožbene trditve, da mu tožnik neutemeljeno zaračunava 3/4 m3 mesečno porabo vode, tako izpodbijajo dejanske (sicer nesporne) ugotovitve sodišča prve stopnje in tako pomenijo uveljavljanje nedopustnega pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Tudi sicer pa so te neutemeljene. Glede na pravilno izpostavljeno pravno podlago (Uredbo) pa so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki, da tožnik neutemeljeno od toženca zahteva plačilo iztoževanih fiksnih stroškov.

8. Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in dejstva, da se sodišču prve stopnje niso pripetile nobene od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo toženca zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

9. Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker nobena od pravdnih strank pritožbenih stroškov ni priglasila (prvi odstavek 163. člena ZPP).