Legislator Case Law & Legislation
VSC Sklep II Kp 39041/2020 ECLI:SI:VSCE:2021:II.KP.39041.2020 AI generated

Appeal dismissed; ignorance of law regarding weekend exclusion from appeal period is not a valid excuse under ZKP.

Case Number VSC Sklep II Kp 39041/2020
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Dismissed

Legislator summary

AI generated

The High Court in Celju dismissed the appellant's appeal against a first-instance decision rejecting a late appeal filed by a minor. The appellant argued that the appeal was timely because he mistakenly believed weekends were excluded from the appeal period, but the court found the appeal expired on October 30, 2020. The court rejected the claim based on the legal principle that ignorance of the law does not excuse missed deadlines, as statutory rules are presumed known to all citizens.

Legislator headnote

AI generated

ZKP 88. člen; ZKP 389. člen: Ignorance of law regarding the exclusion of weekends from an appeal period does not constitute a valid reason for extending the deadline, as the principle of ignorantia iuris nocet applies.

Keywords

AI generated
ignorance of law appeal period weekend exclusion ZKP appeal statutory deadline minor defendant legal fiction

Cited Legislation

AI generated
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

II. Obtoženca se oprosti plačila sodne takse za pritožbo zoper sklep.

[JEDRO]

Pritožnik se ne more sklicevati na nepoznavanje prava oziroma konkretno, da je ″mislil, da se vikendi ne štejejo‶ v z zakonom predpisan pritožbeni rok, saj v skladu s splošnim pravnim načelom (ignorantia iuris nocet) nepoznavanje prava škoduje.

[OBRAZLOŽITEV]

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje kot prepozno zavrglo obtoženčevo pritožbo z dne 4. 11. 2020, oddano Upravi Zavoda za prestajanje mladoletniškega zapora in kazni zapora C. (v nadaljevanju Uprava ZPMZKZ C.) dne 8. 11. 2020, zoper sodbo istega sodišča z dne 23. 9. 2020, opr. št. III K 39041/2020.

2. Obtoženi sklep o zavrženju pritožbe izpodbija s pravočasno pritožbo v kateri smiselno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je pritožbeni rok zamudil, ker je mislil, da se dnevi vikenda ne štejejo v pritožbeni rok. Sodišče prosi, da mu dovoli vrnitev v prejšnje stanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje pod točko 2 izpodbijanega sklepa, je bila obtožencu sodba Okrožnega sodišča v Celju z dne 23. 9. 2020, opr. št. III K 39041/2020, osebno vročena 29. 9. 2020, njegovemu zagovorniku pa 30. 9. 2020. Skladno določbi četrtega odstavka 120. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), je tridesetdnevni rok (prvi odstavek 366. člena ZKP) za vložitev pritožbe zoper sodbo začel teči od zadnje vročitve. Ker se po drugem odstavku 88. člena ZKP dan, ko je bila opravljena vročitev, ne šteje v rok in se za začetek roka vzame prvi naslednji dan, je torej pritožbeni rok začel teči 1. 10. 2020. Kot pravilno zaključuje sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, se je torej rok za vložitev pritožbe iztekel v petek 30. 10. 2020. Po prvem odstavku 87. člena ZKP se roki, ki so določeni v ZKP, ne smejo podaljšati, razen, če to zakon izrecno dovoljuje. Le, če je zadnji dan roka državni praznik, sobota ali nedelja ali kakšen drug dan, ko se pri državnem organu ne dela, se izteče rok s pretekom prvega prihodnjega delavnika (četrti odstavek 88. člena ZKP).

5. Pritožnik se ne more sklicevati na nepoznavanje prava oziroma konkretno, da je ″mislil, da se vikendi ne štejejo‶ v z zakonom predpisan pritožbeni rok, saj v skladu s splošnim pravnim načelom (ignorantia iuris nocet) nepoznavanje prava škoduje. Gre za pravno fikcijo (neizpodbojna domneva), da posamezniki poznajo pravna pravila, zaradi česar se ne morejo izgovarjati, da pravnega pravila niso poznali. Fikcija temelji na dejstvu, da morajo biti predpisi vnaprej objavljeni tako, da so dostopni vsem, da se z njimi seznanijo (prvi odstavek 154. člena Ustave).

6. Po 389. členu ZKP se pritožba zavrže s sklepom kot prepozna, če se ugotovi, da je bila podana po preteku zakonskega roka. Po drugem odstavku 375. člena ZKP pa prepozno pritožbo zavrže s sklepom že predsednik senata (sodnik posameznik) sodišča prve stopnje, kot je bilo pravilno storjeno tudi v obravnavanem primeru.

7. Po prvem odstavku 89. člena ZKP sicer lahko sodišče obtožencu, ki iz opravičenih razlogov zamudi rok za pritožbo, dovoli vrnitev v prejšnje stanje, da vloži pritožbo, če v osmih dneh po prenehanju vzroka, zaradi katerega je zamudil rok, vloži prošnjo za vrnitev v prejšnje stanje in obenem z njo odda tudi pritožbo. Kot pogoj za dovolitev vrnitve v prejšnje stanje citirano zakonsko določilo torej zahteva ″opravičene razloge‶, med katere pa nikakor ni moč šteti po pritožniku zatrjevano nepoznavanje prava.

8. Ker sodišče druge stopnje pri obravnavanju pritožbe ni zasledilo kršitev, ki jih je dolžno ugotavljati po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

9. Obtoženec je brez vsakršnega premoženja, brez sredstev za preživljanje, nahaja pa se na prestajanju zaporne kazni. Zato ga je tudi pritožbeno sodišče oprostilo plačila sodne takse, saj je ocenilo, da bi bilo s plačilom le-te ogroženo njegovo vzdrževanje.