Appeal granted; seizure of car for expired license deemed disproportionate and costs borne by state.

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba v točki III spremeni tako, da pravilno glasi:

"Obdolženka mora plačati sodno takso v višini 40,00 EUR in ostale stroške postopka, razen stroškov hrambe zaseženega vozila. Stroški hrambe zaseženega vozila bremenijo proračun."

II. Sicer se ob uradnem preizkusu v preostalem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Res je v petem odstavku 23. člena ZPrCP določeno, da za hujši prekršek šteje tudi vožnja brez veljavnega vozniškega dovoljenja za vožnjo vozil tiste oziroma tistih kategorij, v katero spada vozilo ali skupina vozil, ki ga vozi voznik v času prekrška, vendar je po mnenju pritožbenega sodišča treba razlikovati med položajem, ko kršitelj nima vozniškega dovoljenja in položajem, ko ga sicer ima, mu je pa zgolj administrativno prenehalo. Namen ukrepa začasnega zasega avtomobila je, da se prepreči uporabo avtomobila vozniku, ki s svojim ravnanjem predstavlja nevarnost za udeležence v cestnem prometu. Voznica, kateri je vozniško dovoljenje zgolj administrativno poteklo in ni bila zalotena pri nobenem drugem prekršku (ampak se je dejstvo, da je vozniško dovoljenje poteklo, ugotovilo ob redni kontroli prometa), nevarnosti za druge udeležence v prometu ne predstavlja. Pritožbeno sodišče se zato strinja, da je v takem primeru ukrep zasega avtomobila nesorazmeren in nepotreben.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Postojni ugotovilo, da je obdolžena odgovorna za prekršek po šestem odstavku 56. člena Zakona o voznikih (v nadaljevanju ZVoz-1), saj je v javnem cestnem prometu 11.9.2020 vozila osebni avtomobil brez veljavnega vozniškega dovoljenja, saj je veljavnost dovoljenja potekla 17.2.2012. Obdolženki je izreklo globo v znesku 40,00 EUR in ji naložilo povrnitev vseh stroškov postopka (točka III) ter ugotovilo, da je bil zaseženi avtomobil že vrnjen.

2. Zoper sodbo se pritožuje obdolžena. Opozarja, da sodišče ni odgovorilo na njene očitke, da je bil zaseg vozila nezakonit in da so ji bili zato nezakonito naloženi stroški hrambe zaseženega vozila v znesku 630,00 EUR. Prekršek je bil ugotovljen ob naključni kontroli prometa, na kraj je prišel njen zunajzakonski partner pritožnice, ki je želel vozilo odpeljati, vendar ga je policist vseeno zasegel. Sodišče je 15.9.2020 izdalo odredbo, s katero je odredilo, da se zaseženo vozilo hrani pri izvršitelju, 18.9.2020 pa odredbo o vrnitvi vozila, zoper katero ni bilo pritožbe. V postopku sta tako obdolžena kot lastnik vozila podala trditve o nezakonitosti zasega vozila. Sodišče je obrazložilo, da je policist zaradi teže prekrška upravičeno zasegel vozilo, hkrati pa je v zvezi z odločitvijo o stranski kazni štelo, da obdolženka ne predstavlja nevarnosti za ostale udeležence prometa. Slednje bi moralo upoštevati tudi pri odločanju o upravičenosti zasega. Zgolj administrativno pretečeno vozniško dovoljenje ne predstavlja hujšega prekrška, ki bi opravičeval zaseg vozila. Ukrep je zato nesorazmeren s težo prekrška, saj je zanj predpisana globa 40,00 EUR. Da bi sodišče moralo pogoje za zaseg vozila razlagati kot navedeno, pa dokazuje tudi predlagana sprememba ZPrCP-F, kjer za tak prekršek zaseg vozila ni več predviden. Pritožnica podrejeno predlaga uporabo milejšega zakona (če bo ZPrCP-F medtem sprejet).

3. Pritožba je utemeljena.

4. Obdolžena je bila spoznana za odgovorno prekrška po šestem odstavku 56. člena ZVoz-1, po katerem gre za položaj, ko voznik sicer nima veljavnega vozniškega dovoljenja, za njegovo podaljšanje pa zadošča predložitev fotografije, ko torej gre le za administrativni potek vozniškega dovoljenja. Da gre za manjši prekršek, dokazuje že zagrožena kazen, to je globa v višini 40,00 EUR, v primerjavi z globami za prekrške po ostalih določbah 56. člena ZVoz-1. Res je v petem odstavku 23. člena ZPrCP določeno, da za hujši prekršek šteje tudi vožnja brez veljavnega vozniškega dovoljenja za vožnjo vozil tiste oziroma tistih kategorij, v katero spada vozilo ali skupina vozil, ki ga vozi voznik v času prekrška, vendar je po mnenju pritožbenega sodišča treba razlikovati med položajem, ko kršitelj nima vozniškega dovoljenja in položajem, ko ga sicer ima, mu je pa zgolj administrativno prenehalo. Namen ukrepa začasnega zasega avtomobila je, da se prepreči uporabo avtomobila vozniku, ki s svojim ravnanjem predstavlja nevarnost za udeležence v cestnem prometu. Voznica, kateri je vozniško dovoljenje zgolj administrativno poteklo in ni bila zalotena pri nobenem drugem prekršku (ampak se je dejstvo, da je vozniško dovoljenje poteklo, ugotovilo ob redni kontroli prometa), nevarnosti za druge udeležence v prometu ne predstavlja. Pritožbeno sodišče se zato strinja, da je v takem primeru ukrep zasega avtomobila nesorazmeren in nepotreben.

5. Ker torej obdolženka stroškov hrambe zaseženega vozila glede na zgoraj povedano s svojim ravnanjem ni povzročila, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep pri odločitvi o stroških spremenilo (deveti odstavek 163. člena Zakona o prekrških, v nadaljevanju ZP-1) tako, da stroški hrambe zaseženega vozila bremenijo proračun.

6. Pritožbeno sodišče je po uradni dolžnosti še preizkusilo, ali je podana bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 1., 5., 6., 7. in 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 ter ali so bile v škodo obdolženke kršene materialne določbe zakona ali predpisa, ki določa prekršek (156. člena tega zakona). Ker kršitev ni našlo, je v preostalem delu potrdilo izpodbijano sodbo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).