Appeal dismissed; prior criminal conviction bars relitigation of criminal conduct in civil damages case.

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožena stranka sama krije stroške tega pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Ugotovitev iz pravnomočne obsodilne sodbe kazenskega sodišča o toženčevem ravnanju, s katerim je izpolnil znake kaznivega dejanja, v pravdnem postopku ni mogoče postavljati pod vprašaj.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženec) dolžna tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) plačati 22.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 9. 2016 dalje do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek za še zahtevanih 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2008 dalje do plačila in za zakonske zamudne obresti od zneska 22.000,00 EUR od 1. 1. 2008 do 1. 9. 2016 zavrnilo. Odločilo je še o stroških postopka.

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožil toženec. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, nepravilne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodbo sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče preizkusi v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo; če pa se iz pritožbe ne vidi, v katerem delu se sodba izpodbija, preizkusi sodbo v tistem delu, v katerem stranka ni zmagala v sporu (prvi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). Zaradi navedbe toženca, da se pritožuje zoper celotno sodbo, kar bi lahko pomenilo, da se pritožujeta tudi zoper del, v katerem je v postopku uspel, velja zaradi jasnosti pojasniti, da je pritožbeno sodišče štelo, da sodbo izpodbija le v delu, v katerem ni zmagal v sporu, torej le v obsodilnem delu.

5. Očitka kršitve iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP nista podana, saj je z izpodbijanim delom sodbe moč polemizirati, kakšne protispisnosti pa pritožba niti ne utemeljuje.

6. Tožbeni zahtevek temelji na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku. Pravdno sodišče je glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti toženca kot storilca kaznivega dejanja vezano na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku (14. člen ZPP). Zato toženec ne more uspeti z navedbo, da »ni počel tistega, kar mu sicer očita že kazenska obsodilna sodba«. Ugotovitev iz pravnomočne obsodilne sodbe kazenskega sodišča o njegovem ravnanju, s katerim je izpolnil znake kaznivega dejanja, v pravdnem postopku namreč ni mogoče postavljati pod vprašaj.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so ugotovljene tožničine težave na psihičnem področju posledica škodnega dogodka, razen depresije in slabe samopodobe, kateri je le v 50% pripisati škodnemu dogodku. Z lastno dokazno oceno mnenja izvedenke, pomislekom, kako je lahko enkratni hipni dogodek povzročil tako hude težave, ter lastno trditvijo, da so vse ugotovljene posledice v vzročni zvezi s travmatičnim otroštvom, pritožba dokazne ocene sodišča, temelječe na mnenju izvedenke, ne more omajati.

8. Pritožba izpostavlja, da prvo sodišče z odmero denarne odškodnine za tožnici nastalo nepremoženjsko škodo ni pravilno izpolnilo pravnega standarda pravične denarne odškodnine. Po 179. in 182. členu Obligacijskega zakonika, ki je podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine, sta temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo načelo individualizacije višine odškodnine in načelo njene objektivne pogojenosti. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje (intenzivnosti) in trajanja bolečin in strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu. Drugo načelo zahteva, da se pri odmeri odškodnine gleda na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Upoštevati je torej treba objektivne materialne možnosti družbe in sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod.

9. Podroben dejanski obseg tožnici nastale nepremoženjske škode, ki s pritožbo niti ni izpodbijan, je razviden iz razlogov prvostopenjske sodbe (od devete do šestnajste strani). Ob ugotovitvah prvega sodišča o strahu, duševnih bolečinah zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in duševnih bolečinah zaradi okrnitve osebnostne pravice se pritožbene navedbe izkažejo za nekoliko pretirane, sploh glede na obseg trajnih posledic.

10. Skupni odmerjeni znesek 22.000,00 EUR pomeni, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, nekaj več kot 19,7 povprečne mesečne neto plače 1 . Tako odmerjena odškodnina je primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti nepremoženjske škode, ki jo je utrpel tožnik. Znesek denarne odškodnine pa tudi pravilno odseva razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje. Zato je nižje sodišče pri odmeri odškodnine pravilno upoštevalo vse ugotovljene okoliščine.

11. Pritožba je neutemeljena, saj niso podani uveljavljani razlogi, pa tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče ob odločanju o pritožbi pazi uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato jo je bilo potrebno zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrditi (353. člen ZPP).

12. Pritožnik ni upravičen do povrnitve stroškov, ki so mu nastali v zvezi s tem pritožbenim postopkom, saj s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).

1 V mesecu oktobru 2019 je povprečna mesečna neto plača na zaposleno osebo v Republiki Sloveniji zanašala 1.114,16 EUR (Uradni list RS št. 65/2019).