Appeal dismissed; debtor failed to prove inability to raise payment defense in timely objection.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Upnik sam krije svoje stroške tega pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Dolžnik ni dokazal, da brez svoje krivde ne bi mogel uveljavljati ugovorne trditve o plačilu v rednem ugovoru zoper sklep o izvršbi.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrglo ugovor dolžnika (I. točka izreka). Sklenilo je, da dolžnik sam trpi svoje stroške (II. točka izreka). Dolžniku je še naložilo, da je dolžan v roku 8 dni povrniti upniku 149,33 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). Ugotovilo je, da dolžnik v ugovoru po izteku roka ni navajal dejstev, ki jih ne bi mogel navajati že v ugovoru zoper sklep o izvršbi. Poleg tega ni uspel dokazati, da brez svoje krivde tega ni mogel uveljavljati v rednem ugovoru zoper sklep o izvršbi. Sklep o izvršbi je bil izdan 27. 11. 2019, dolžnik pa je navajal, da je dolg plačal že 22. 7. 2014. To dejstvo bi lahko zatrjeval že v rednem ugovoru, a ga ni.

2. Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo dolžnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). V pritožbi navaja, da sodišče ni upoštevalo novih dokazov dolžnika, temveč je sledilo le upniku in njegovemu odgovoru, da denarja ni dobil na račun. Dolžnik je pridobil izpis računa šele 9. 3. 2020, kar je razvidno iz izpiska in ni mogel ob pravem času urgirati. Sodišče je najprej ustavilo rubež sredstev 101,05 EUR, kasneje pa je preko D. ta sredstva 102,38 EUR dne 22. 7. 2014 na osnovi zahtevka sodišča tudi zarubilo. Dolžnik ob rubežu ni dolžan spremljati kam je denar nakazan, ker je to enostavno rubež. So pa dolžne druge državne institucije poročati o rubežu denarnih sredstev in podati točno informacijo, da lahko sodišče zaključi svoje delo.

3. Upnik v odgovoru na pritožbo po pooblaščeni ddvetniški družbi navaja, da dolžnik zgolj ponavlja ugovorne navedbe, da naj bi bil dolg že poravnan, pri čemer navaja račun, za katerega sam navaja, da je imetnik R. ... Torej ne more biti sporno, da to ni upnikov račun.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je dolžnik v pritožbenem roku zoper sklep o ugovoru z dne 27. 2. 2020 vložil ugovor po izteku roka in da po vsebini ne gre (tudi) za pritožbo zoper sklep o ugovoru (1. točka obrazložitve sklepa). Te ugotovitve dolžnik ne izpodbija. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je dolžnik v ugovoru po izteku roka zatrjeval, da je plačal dolg že 22. 7. 2014 (4. točka obrazložitve sklepa). Tudi te ugotovitve dolžnik ne izpodbija. Navaja sicer, da je izpis računa 1 dobil šele 9. 3. 2020 in da zato ni mogel ob pravem času urgirati, vendar te navedbe ni podal v ugovoru po izteku roka. Zato je sodišče prve stopnje pravilno razlogovalo, da dolžnik ni dokazal, da brez svoje krivde ne bi mogel uveljavljati ugovorne trditve o plačilu v rednem ugovoru zoper sklep o izvršbi (4. točka obrazložitve sklepa). Glede na to, da je dolžnik vložil redni ugovor 11. 12. 2019 in da je v ugovoru po izteku roka 11. 3. 2020 zatrjeval poplačilo dolga že 22. 7. 2014, slednji razlog pa bi lahko uveljavljal v ugovoru, je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo ugovor po izteku roka na podlagi 56. člen ZIZ. Ta določa, da ugovor, ki temelji na dejstvu, ki se nanaša na samo terjatev, in je nastopilo po izvršljivosti odločbe oziroma po sklenitvi poravnave, lahko dolžnik vloži tudi po pravnomočnosti sklepa o izvršbi, vse do konca izvršilnega postopka, če ga brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v ugovoru zoper sklep o izvršbi. Dolžnik je dolžan v takem ugovoru navesti vse razloge, ki jih lahko uveljavi v času vložitve. Sodišče zavrže kasnejši ugovor, če temelji na razlogih, ki bi jih dolžnik lahko uveljavil v prejšnjem ugovoru.

6. V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ). Sodišče druge stopnje je na podlagi 353. člena ZPP v zvezi z drugo točko 365. člena ZPP in 15. členom ZIZ zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

7. Upnik sam krije svoje stroške tega pritožbenega postopka, ker ti niso bili potrebni za izvršbo po petem odstavku 38. člena ZIZ, saj z odgovorom ni pripomogel k odločitvi sodišča druge stopnje.

1 Iz izpisa prometa na transakcijskem računu dolžnika pri D. d.d. je razvidno, da je 22. 7. 2014 prejel od R. ... vrnjena 102,38 EUR (stolpec v dobro), ne pa da bi mu bil zarubljen znesek (stolpec v breme).