Appeal court quashes first-instance judgment for insufficient evidence assessment and remands case for retrial.

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka) razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Prav je, da sodišče ob zaslišanju stranke z dodatnimi vprašanji preveri, ali stranka izpoveduje po resnici, vendar mora pri tem ostati znotraj vsebinskega okvira spora. To pomeni, da se mora omejiti na odločilna in druga pravnopomembna dejstva.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da v zapuščino po pokojni A. A. sodijo denarni odlivi z njenega računa pri Banki, d. d., v skupnem znesku 30.000,00 EUR, ki so ga toženci dolžni vrniti v zapuščino, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 5. 2017 dalje. Višji (obrestni) zahtevek je zavrnilo. Tožencem je naložilo, da morajo tožnici povrniti tudi 3.579,98 EUR njenih pravdnih stroškov z obrestmi.

2. Toženci v pritožbi uveljavljajo vse zakonske pritožbene razloge. Predlagajo razveljavitev (pravilno: spremembo) izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka. Sodišču prve stopnje očitajo, da je v novi sodbi povsem prikrojilo navedbe pravdnih strank. Tudi listin iz spisa II P 2464/2016 brez pojasnila ni upoštevalo. Čeprav je tožnica v navedeni pravdi propadla, je sodišče njene dokaze tudi tokrat favoriziralo, medtem ko je izjave tožencev iztrgalo iz konteksta njihovih izpovedi. V resnici je bila zdaj pokojna A. A. hvaležna hčeri B. B. za njeno nego in pomoč, zato ji je sporne zneske podarila. Toženci je po odhodu v dom starih tam niso več obiskovali na njeno željo, ker se je bala konfliktov med hčerama. Prvotna toženka B. B., zdaj pokojna žena prvega toženca in mati drugih dveh tožencev, zaradi svoje hude bolezni in dolgoletnih sporov s tožnico ni odgovarjala na dopise odvetnika, ki ga je za zapustnico najela sama tožnica. Njuna korespondenca ni dokaz, da zapustnica ni vedela za sporne dvige in da jih ni odobrila, kot je zmotno zaključilo sodišče prve stopnje. Kočno mati nikoli ni zahtevala vrnitve denarja od hčere B. B. Sicer pa bi glede na napotitveni sklep zapuščinskega sodišča morala tožnica dokazati, da ni šlo za darilo zapustnice.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev, obrazloženo nasprotuje pritožbenim trditvam in pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje pri ponovnem pisanju sodbe ni odpravilo vseh pomanjkljivosti, na katere je bilo opozorjeno v prejšnjem sklepu tega sodišča (II Cp 835/2019 z dne 4. 9. 2019). Dokazna ocena, na katero je oprlo je svojo odločitev, je tudi tokrat površna, vsebinsko neprepričljiva in celo pristranska.

6. Tako je sodišče drugemu tožencu pripisalo „neverjetno močan“ interes za izid pravde, medtem ko se o tožničinem interesu sploh ni izreklo. Predvsem pa je prezrlo, da je v pravdnem postopku interes za njegov izid imanenten obema pravdnima strankama, sicer spora med njima in pravde ne bi bilo. Neutemeljen in protisloven je tudi očitek drugemu tožencu, da kot vnuk zapustnice uživa korist na njenem premoženju, saj je posestnik in solastnik stanovanjske hiše v Domžalah. Drugega toženca je namreč obdarila njegova mati in ne zapustnica, navedeno premoženje pa uživa na podlagi darilne pogodbe in ne zaradi sorodstvenega razmerja z zapustnico. Dejstvo, da se je v drugi pravdi (II P 2464/2016 pri Okrožnem sodišču v Ljubljani) uprl zahtevku zapustnice za ugotovitev neveljavnosti vknjižbe njegove lastninske pravice, mu ne more škoditi, saj je v navedeni pravdi dosegel pravnomočno zavrnitev tožbenega zahtevka in potemtakem zapustničina zahteva za sodno varstvo ni bila utemeljena. Stališče sodišča, „da bi bil toženec pripravljen narediti marsikaj, da bi obdržal upravičenje tudi na spornem premičnem premoženju“, pa je ne samo povsem arbitrarno in neobrazloženo, saj ni jasno, kaj naj bi toženec naklepal, ampak tudi očitno zgrešeno, saj predmet te pravde ni premično premoženje zapustnice, pač pa njena denarna terjatev.

7. Sodišče prve stopnje tudi ostalim tožencem kljub njihovim skladnim izpovedim ni verjelo ničesar. Razlogi, ki jih je navedlo za svoj dvom o njihovi verodostojnosti, niso sprejemljivi. Ni namreč pomembno, kdaj je bila zapustnica sprejeta v dom, kako je potekalo njeno zdravljenje, kdaj in zakaj so jo toženci prenehali obiskovati v domu in ali jim je tožnica v zvezi s tem res grozila. Prav je, da sodišče ob zaslišanju stranke z dodatnimi vprašanji preveri, ali stranka izpoveduje po resnici, vendar mora pri tem ostati znotraj vsebinskega okvira spora. To pomeni, da se mora omejiti na odločilna in druga pravnopomembna dejstva.

8. Pritožba utemeljeno izpostavlja, da niti zapustnica niti prvotna toženka nikoli nista bili zaslišani o spornih dvigih denarja z zapustničinega računa. Sodišče bi zato moralo biti toliko bolj skrbno pri ugotavljanju dejanskega stanja in zadržano pri presoji dokazne vrednosti zbranih dokazov.

9. Sodišče prve stopnje je namesto tega nekritično sledilo tožnici in njenim dokazom. Pri tem je neupravičeno prezrlo dejstvo, da se je pravda II P 2464/2016 pravnomočno končala v tožničino škodo, potem ko je sodišče podvomilo o obstoju zatrjevane zapustničine terjatve v višini 30.000,00 EUR do hčere B. B. in presodilo, da je navedeni znesek predstavljal darilo zapustnice. Čeprav sodišče v tej pravdi ni vezano na takšno presojo, saj ima odločitev o predhodnem vprašanju pravni učinek samo v pravdi, v kateri je bilo to vprašanje rešeno (drugi odstavek 13. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP), bi moralo upoštevati načelo, da je treba v enakih primerih soditi enako. Ob pretežno enakem trditvenem in dokaznem gradivu v obeh pravdah bi moralo sodišče prve stopnje za svojo drugačno presojo navesti dovolj tehtne in prepričljive razloge, česar pa v izpodbijani sodbi ni storilo.

10. Tako se v sodbi znova ni obrazloženo opredelilo do trditev tožencev, da je bila zapustnica v slabih odnosih s tožnico, da je bolj zaupala drugi hčeri B. B. (prvotni toženki), ki jo je zato že v letu 2004 pooblastila za razpolaganje z denarnimi sredstvi na svojem računu in da ji je bila hvaležna, ker je skrbela zanjo in jo negovala vse do odhoda zapustnice v dom.

11. Poleg tega je sodišče pripisalo preveliko dokazno težo korespondenci zapustničinega pooblaščenca s B. B., prvotno toženko, in tožbenim navedbam v pravdi II P 2464/2016. Pritožba utemeljeno poudarja, da je zapustnici pooblaščenca priskrbela tožnica in da gre za istega pooblaščenca, ki zastopa tudi tožnico. Dejstvo, da se je prvotna toženka na njegove dopise odzvala z izmikanjem in zavajanjem, bi moralo sodišče presojati v luči dolgoletnih sporov med sestrama. Takšen odziv bi lahko bil kvečjemu indic, ne pa zanesljiv dokaz o tem, da je prvotna toženka zlorabila zapustničino pooblastilo in si v nasprotju z njeno voljo prilastila sporni znesek.

Zapustnica je bila zaradi narave svoje bolezni gibalno ovirana in v zadnjih letih svojega življenja tudi povsem odvisna od drugih. Prepiri med obema hčerama so povzročili, da se je znašla v hudem precepu med njima in njunimi gmotnimi interesi. Neživljenjsko je zato stališče izpodbijane sodbe, da bi zapustnica zagotovo povedala tožnici, če bi sporni znesek res podarila. Ni pa izključeno, da je zapustnica potem, ko jo je tožnica začela redno obiskovati v domu, podlegla njenemu vplivu in sprejela ponujenega pooblaščenca. Njegovo poizvedovanje o stanju na zapustničinem računu, glede na okoliščine primera, ni nujno dokaz o tem, da zapustnica za sporne dvige ni vedela, niti jih ni odobrila.

Če je zapustnica res spraševala po svojem denarju in izražala željo, da bi razpolagala s prihranki na svojem računu, potem ni jasno, zakaj ni preklicala pooblastila B. B. niti je ni s tožbo terjala na vrnitev spornega zneska. Pojasnilo sodišča, da je zadoščala že vložitev tožbe zaradi preklica darilne pogodbe in vzpostavitve zemlijškoknjižnega stanja, ni sprejemljivo. Predmet spora v pravdi II P 2464/2016 je bila namreč podarjena nepremičnina; tudi če bi zapustnica s tožbo uspela, s tem ne bi dosegla vrnitve spornega zneska. Ob tem ni mogoče spregledati, da je bil podrejeni zahtevek, ki se nanaša na poplačilo sporne terjatve v višini 30.000,00 EUR, v navedeni pravdi postavljen šele po zapustničini smrti, ko je pravdo prevzela tožnica.

Tožbene trditve niso dokaz in same zase ne morejo imeti nobene dokazne vrednosti. Brez pomena je torej, kaj sta zapustnica in pozneje tožnica v pravdi II P 2464/2016 navedli kot razlog za preklic darilne pogodbe. Za povrh so bile njune trditve o hudi nehvaležnosti prvotne toženke in ogroženem preživljanju zapustnice, ker naj bi si prvotna toženka prilastila sporni znesek, pravnomočno zavrnjene.

12. Neprepričljiva je tudi ugotovitev izpodbijane sodbe, da zapustnica spornega zneska ni podarila zato, ker je svoje premoženje hranila zase oziroma za stroške svoje oskrbe. Te je namreč doplačevala prav prvotna toženka, medtem ko je zapustnica v času, ko je že bila nastanjena v domu, preostalo četrtino svoje nepremičnine podarila tožnici. Potemtakem se zdi, da je zapustnica z darili verjetno poskušala ustreči obema hčerama.

13. Vprašljivo je torej, ali je bilo glede na naštete pomisleke o dokazni oceni, ki jo vsebuje izpodbijana sodba, dejansko stanje v postopku na prvi stopnji pravilno ugotovljeno. Sodišče druge stopnje je zato ugodilo pritožbi tožencev in izpodbijano sodbo razveljavilo (355. člen ZPP). Zadevo je vrnilo sodišču prve stopnje, ki bo ugotovljene pomanjkljivosti lahko odpravilo hitreje in enostavneje kot pritožbeno sodišče, ne da bi prišlo do hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Sodišče prve stopnje je namreč že izvedlo vse predlagane dokaze, zato dokazovanja ne bo treba ponoviti ali dopolniti, medtem ko bi moralo pritožbeno sodišče zaradi spoštovanja načela neposrednosti dokaze izvesti ponovno. V novi sodbi se bo moralo sodišče prve stopnje obrazloženo opredeliti do celotnega trditvenega gradiva obeh pravdnih strank, zbrane dokaze pa oceniti v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP.

14. Odločitev o priglašenih pritožbenih stroških je odvisna od končnega izida pravde, zato jo je sodišče druge stopnje pridržalo sodišču prve stopnje (tretji odstavek 165. člena ZPP).

PRAVNI POUK:

Zoper ta sklep je dovoljena pritožba, ki se vloži pri sodišču prve stopnje, v petnajstih dneh od prejema pisnega odpravka tega sklepa, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa; če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo, in niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.