Appeal dismissed; third party not deprived of right to be heard as enforcement court lacks power to rule on disputed facts.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. O stroških pritožbenega postopka bo odločeno v nadaljevanju izvršilnega postopka.

[JEDRO]

Glede na opisano ureditev tretji ni bila kršena pravica do izjave, ker ji odgovor upnika na njen ugovor ni bil vročen pred izdajo izpodbijanega sklepa. Tretja namreč drugačne odločitve izvršilnega sodišča v nobenem primeru ne bi mogla doseči. Pravica do izjave je sicer res ena od osrednjih pravic postopka, kljub temu pa ni sama sebi namen. Poleg tega pa tretji pravica do izjave dejansko ni bila odvzeta, saj se bo se bo do upnikovih navedb iz odgovora na ugovor lahko opredelila v pravdi na nedopustnost izvršbe, v kateri se bo moralo pravdno sodišče do njenih izjav tudi vsebinsko opredeliti.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom je Okrajno sodišče na podlagi določbe drugega odstavka 65. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) zavrnilo ugovor tretje zoper sklep o izvršbi na nepremičnino z dne 29.8.2019. Odločilo je še, da tretja sama krije stroške ugovora. Iz obrazložitve izhaja, da tretja lahko v 30 dneh od pravnomočnosti tega sklepa začne pravdo na ugotovitev, da izvršba na predmetno nepremičnino ni dopustna.

2. Zoper sklep se tretja pritožuje. Meni, da je sodišče spregledalo določbo 22. člena Ustave RS in 6. člena Konvencije o človekovih pravicah, ker tretji ni pred odločitvijo vročilo odgovora upnika na ugovor. Z opustitvijo vročitve tretji ni bila dana možnost obravnave pred sodiščem. Pritožnica trdi, da ni bila njena dolžnost, da prijavi pogodbo davčnemu organu, temveč je bila to dolžnost prodajalca. Kreditna pogodba je bila sklenjena prav za predmetni prostor. Zakaj plačilni nalog banke, s katerim je nakazala kupnino, ne zadošča, odgovor na ugovor ne pojasni. Napačno je stališče upnice, da jo varuje dobra vera, saj dolžnik ni bil lastnik poslovnega prostora, cenilec pa ni potrkal na vrata tretje in ni opravil ogleda.

3. V odgovoru na pritožbo je upnica opozorila na določbe ZIZ, po katerih se odgovor na ugovor ne vroča tretji. Za zavrnitev ugovora zadošča nasprotovanje upnika. Nasprotuje navedbam iz pritožbe glede prijave davčnemu organu in glede kreditne pogodbe in pritrjuje odločitvi glede stroškov postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je odločilo v skladu z določbo drugega odstavka 65. člena ZIZ. Če upnik nasprotuje navedbam dolžnika v ugovoru, so dejstva sporna, izvršilno sodišče pa o spornih dejstvih ne more odločati. Tak pravni položaj je ZIZ ob tehtanju pravice upnika na eni stani ter pravic dolžnika in tretjih na drugi strani uredil na način, da mora izvršilno sodišče ugovor tretjega zavrniti, tretji pa ima možnost uveljavljati svojo pravico v pravdi na nedopustnost izvršbe. Tretjemu torej sodno varstvo ni odvzeto, le da o obstoju njegove pravice ne odloča izvršilno, temveč pravdno sodišče v pravdi na nedopustnost izvršbe. Varstvo tretjega je zagotovljeno tudi z institutom odloga, pri čemer velja, da sta institut ugovora tretjega in institut odloga izvršbe na predlog tretjega med seboj tako vsebinsko povezana in odvisna, da ju ni mogoče presojati ločeno. Ustavno sodišče se je v zvezi s tem že opredelilo v zadevah U-I-110/03 in Up 102/07. Čeprav tretji tudi v primeru, da bi bila njegova terjatev izkazana z veliko verjetnostjo, zaradi določbe drugega odstavka 65. člena ZIZ ne more doseči, da bi izvršilno sodišče njegovo zatrjevano pravico vsebinsko obravnavalo, mu ureditev odloga po 73. členu ZIZ omogoča, da se postopek izvršbe ne vodi, dokler o njegovi pravici ni pravnomočno določeno v pravdnem postopku.

6. Glede na opisano ureditev (ki je ustavnoskladna) tretji ni bila kršena pravica do izjave, ker ji odgovor upnika na njen ugovor ni bil vročen pred izdajo izpodbijanega sklepa. Tretja namreč drugačne odločitve izvršilnega sodišča v nobenem primeru ne bi mogla doseči. Pravica do izjave je sicer res ena od osrednjih pravic postopka, kljub temu pa ni sama sebi namen. Poleg tega pa tretji pravica do izjave dejansko ni bila odvzeta, saj se bo do upnikovih navedb iz odgovora na ugovor lahko opredelila v pravdi na nedopustnost izvršbe, v kateri se bo moralo pravdno sodišče do njenih izjav tudi vsebinsko opredeliti 1 .

7. Na podlagi vsega povedanega je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 15. členom ZIZ).

8. Pritožnica se je sicer pritožila tudi zoper odločitev, da mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka, vendar konkretnejših navedb v zvezi s tem (razen da nasprotuje odločitvi o zavrnitvi njenega ugovora) ni podala.

9. Tretja s pritožbo sicer ni uspela, vendar upnikovi stroški odgovora na pritožbo niso potrebni, saj ta s ponavljanjem razlogov sodišča prve stopnje in z opredeljevanjem do navedb o obstoju pravice tretje v tej fazi postopka v ničemer ni prispeval k rešitvi pritožbene zadeve (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 Pravica do izjave je zagotovljena le, če se mora sodišče do izjave opredeliti, kar pa v okviru izvršilnega postopka, kot rečeno, ni možno.