Appeal granted; first instance court dismissed due to failure to justify daily fine amount and mitigation grounds.

I. Pritožbama zagovornikov obtoženega se ugodi, izpodbijana sodba se v odločbi o kazenski sankciji razveljavi in se v tem obsegu zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

II. V nespremenjenem delu se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

[JEDRO]

Prvostopenjsko sodišče ni pojasnilo razlogov za tista odločilna dejstva, ki se nanašajo na določitev višine stranske denarne kazni. Prvostopenjsko sodišče odločilnih dejstev v zvezi z ugotavljanjem višine dnevnega zneska denarne kazni sploh ni ugotavljalo, zato jih v sodbi tudi ni navedlo. Razloge o odločilnih dejstvih bi prvostopenjsko sodišče navedlo lahko samo, če bi jih na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Okrožno sodišče v Novem mestu je z izpodbijano sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Ob uporabi omilitvenih določil je obtoženemu izreklo kazen enega leta in šestih mesecev zapora ter stransko denarno kazen v višini 200 dnevnih zneskov, pri čemer je dnevni znesek odmerilo na 40,00 EUR, skupaj v višini 8.000,00 EUR. Določilo tudi je obveznost plačila denarne kazni v roku treh mesecev in posledice, če se ta ne bo dala niti prisilno izterjati.

V izrečeno zaporno kazen je obtoženemu, na podlagi določila prvega odstavka 56. člena KZ-1 vštelo čas pridržanja in pripora od 6. 8. 2020 od 17.05 ure dalje.

Obtoženemu je, na podlagi določila 48.a člena KZ-1 izreklo tudi stransko kazen izgona tujca iz države za dobo petih let od pravnomočnosti sodbe.

V skladu s prvim odstavkom 73. člena KZ-1 je izreklo varnostni ukrep odvzema telefona.

Obtoženega pa je oprostilo plačila vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

2. Zoper sodbo sta se pritožila zagovornika obtoženega:

- zagovornik, odvetnik B. B. je vložil pritožbo zaradi izrečene stranske denarne kazni; pritožbenemu sodišču je predlagal, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da se obtoženemu izreče minimalna stranska denarna kazen;

- zagovornik, odvetnik C. C. je vložil pritožbo iz razlogov po 1. in 2. točki prvega odstavka 370. člena ZKP; pritožbenemu sodišču je predlagal, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter vrne zadevo v obravnavo sodišču prve stopnje oziroma da jo samo spremeni.

3. Pritožbi sta utemeljeni.

4. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnikoma, ki uveljavljata bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Prvostopenjsko sodišče je obtoženemu, ob izreku zaporne kazni izreklo tudi denarno kazen, ki je obligatorna. V točki 21 izpodbijane sodbe prvostopenjsko sodišče svojih razlogov za odločitev o številu dnevnih zneskov in o višini določenega dnevnega zneska ni obrazložilo. Prvostopenjsko sodišče ni pojasnilo okoliščin, na podlagi katerih se je odločilo za izrek števila dnevnih zneskov niti ni pojasnilo okoliščin, na podlagi katerih je dnevni znesek odmerilo na 40,00 EUR.

5. Razlogov za svojo odločitev prvostopenjsko sodišče ni navedlo, čeprav je iz obrazložitve razvidno, da so premoženjske razmere obtoženca zelo slabe, v posledici česar ga je tudi oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka, kar je obrazložilo v točki 29 izpodbijane sodbe. Prvostopenjsko sodišče je tako v celoti sledilo zagovoru obtoženega v delu, da preživlja svojo invalidno mater in brata v posledici česar ga je tudi oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče naredilo pavšalen, neizkazan in nepodprt zaključek o primerni višini dnevnega zneska denarne kazni. Prvostopenjsko sodišče ni pojasnilo razlogov za tista odločilna dejstva, ki se nanašajo na določitev višine stranske denarne kazni. Prvostopenjsko sodišče odločilnih dejstev v zvezi z ugotavljanjem višine dnevnega zneska denarne kazni sploh ni ugotavljalo, zato jih v sodbi tudi ni navedlo. Razloge o odločilnih dejstvih bi prvostopenjsko sodišče navedlo lahko samo, če bi jih na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo. 1

7. Prvostopenjsko sodišče je obtoženemu izreklo zaporno kazen ob upoštevanju omilitvenih določil, pri čemer tudi razlogov za uporabo omilitvenih določil po 50. in 51. členu KZ-1 v izpodbijani sodbi ni obrazložilo. Določila o omilitvi kazni je namreč mogoče uporabiti le, če se pri kaznivem dejanju pojavijo okoliščine, zaradi katerih je teža kaznivega dejanja manjša od tiste, ki se izraža v spodnji meri predpisane kazni. Okoliščine, zaradi katerih je lahko teža kaznivega dejanja manjša so lahko tako objektivne kot subjektivne narave, teh pa prvostopenjsko sodišče ni navedlo.

8. Za obdolžencu očitano kaznivo dejanje je po tretjem odstavku 308. člena KZ 2 je določena kazen od treh do desetih let zapora in denarna kazen. V točki 21 izpodbijane sodbe prvostopenjsko sodišče ni pojasnilo okoliščin, ki bi bile posebno olajševalne okoliščine in bi utemeljevale uporabo omilitvenih določil pri izreku zaporne kazni.

9. V ponovljenem sojenju bo moralo prvostopenjsko sodišče navedene pomanjkljivosti odpraviti na način, da bo ugotovilo vse okoliščine v zvezi z obtoženčevimi prihodki in njegovimi obveznostmi, na podlagi teh ugotovitev določiti dnevni znesek denarne kazni in število dnevnih zneskov, nato pa razloge za svojo odločitev tudi obrazložiti. Enako pa bo to moralo storiti tudi v zvezi z uporabo omilitvenih določil pri izreku kazni.

10. Glede na vrsto in vsebino sprejete odločitve se pritožbeno sodišče do drugih pritožbenih navedb obtoženčevega zagovornika C. C. (glede stranske kazni izgona tujca iz države) ni opredeljevalo.

1 Š. Horvat; Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, str.794.

2 Kazenski zakonik KZ-1G, Ur. l. št. 91/2020 z dne 26. 6. 2010.