Court allows appeal correcting low claim value in annulment suit to ensure proper jurisdiction.

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

[JEDRO]

Primarna je tožnikova ocenitvena dolžnost (ki pomeni ocenitev interesa, da bo v pravdi uspel), če pa očitno previsoka ali prenizka navedba vrednosti odpira vprašanje o stvarni pristojnosti, se aktivira korekturna dolžnost sodišča.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Tožnici sta vložili tožbo, s katero zahtevata ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe, ki je bila sklenjena s toženko. Svoj interes, da v pravdi uspeta, sta ocenili v višini 4.964,33 EUR in pojasnili, da gre pri tem za razliko med prejetim zneskom kredita in tem, kar je toženki že bilo vrnjeno in kar bo, če bo zahtevku ugodeno, predmet vrnitvenega zahtevka. Toženka je taki vrednosti ugovarjala in navedla, da tožnici zahtevata ugotovitev ničnosti celotne kreditne pogodbe, zato znaša vrednost spora 49.191,16 EUR, to je toliko, kot je znašal kredit, preračunan iz CHF v EUR. Poudarila je tudi, da znesek, ki ga tožnici navajata, in predstavlja razliko med prejeto glavnico kredita in že plačanimi obroki, ne more predstavljati še ne izpolnjenega dela obveznosti, prav tako pa ne zneska, ki bo v primeru uspeha s tožbo predmet povračilnega zahtevka.

2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom vrednost spornega predmeta korigiralo in ga določilo na 35.899,93 EUR. Sočasno se je, saj novo določena vrednost presega vrednost, za katero so za sojenje v premoženjskopravnih sporih pristojna okrajna sodišča, izreklo za nepristojno in odločilo, da bo zadeva po pravnomočnosti sklepa odstopljena stvarno pristojnemu Okrožnemu sodišču v Ljubljani. Odločitev je oprlo na dejstvo, da tožnici zahtevata ugotovitev ničnosti celotne kreditne pogodbe in dejstvo, da nista postavili dajatvenega zahtevka. Ocenjena vrednost predstavlja v evre preračunan znesek glavnice iz kreditne pogodbe.

3. Pritožbo vlagata tožnici. V bistvenem navajata, da sta že v tožbi navedli, da bosta dajatveni zahtevek postavili naknadno, ko bo znana razlika med prejetim kreditom in njunimi plačili. Ta razlika se bo namreč v teku postopka še spreminjala oziroma zmanjševala. Ugotovitev ničnosti sama po sebi nima nobene vrednosti in je le podlaga za kasnejši vrnitveni zahtevek. Zato ravno ta razlika odraža vrednost spora. Te vrednosti ne more predstavljati znesek celotnega kredita, saj je bil ta praktično že v celoti poplačan. Dodajata, da le zato, ker nista sočasno postavili dajatvenega zahtevka, ne moreta biti sankcionirani s tem, da bosta plačevali visoke takse in višje stroške toženke, če bi spor izgubili. Odločitev je neživljenjska in tožnicama nesorazmerno posega v njune pravice, zlasti v pravico do sodnega varstva. Njena edina posledica je, da bo pooblaščenec toženke, če tožnici spor izgubita, dobil za svoje delo višjo nagrado. Priglašata pritožbene stroške.

4. Toženka je na pritožbo odgovorila. Opozarja, da pritožba ni dopustna in bi jo bilo treba zavreči. Sicer odločitvi sodišča pritrjuje, meni pa, da bi morala biti vrednost spora določena višje, saj bi morala biti glavnica kredita preračunana v EUR na dan vložitve tožbe.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Zoper sklep, s katerim sodišče prve stopnje ugotovi vrednost spornega predmeta (tretji odstavek 44. člena ZPP), je dovoljena le nesamostojna pritožba. To je pritožba, ki je pridružena drugi pritožbi, v tem primeru pritožbi zoper sklep, da Okrajno sodišče v Ljubljani ni stvarno pristojno za odločanje v tej zadevi. Pritožba je zato dopustna. Takšno je tudi stališče sodne prakse. 1

7. Predmet spora je ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe, ki je bila sklenjena s toženko. Tožbeni zahtevek se torej ne nanaša na denarni zahtevek, zato je bilo treba vrednost spornega predmeta oceniti, pri čemer 44. člen ZPP kombinira tožnikovo ocenitveno dolžnost s korekturno dolžnostjo sodišča. Primarna je tožnikova ocenitvena dolžnost (ki pomeni ocenitev interesa, da bo v pravdi uspel), če pa očitno previsoka ali prenizka navedba vrednosti odpira vprašanje o stvarni pristojnosti, se aktivira korekturna dolžnost sodišča.

8. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču pritožnic, da v konkretnem primeru pogojev, ki jih za korekturo v tožbi navedene vrednosti predpisuje zgoraj navedeno določilo, ni bilo.

9. Pri ugotovitveni tožbi sporen predmet predstavlja pravica ali pravno razmerje, ki naj se ugotovi in gre pri oceni vrednosti spornega predmeta dejansko za oceno interesa, ki ga ima tožnik za takšno ugotovitev. Ne glede na to, da tožnici v tožbi dajatvenega zahtevka nista postavili 2 , zato tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni mogoče spregledati, da je ugotovitev ničnosti zgolj podlaga za kasnejši vrnitveni zahtevek. Ob trditvi tožnic, da sta večji del kredita že odplačali, njunega interesa za ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe tako ni mogoče enačiti z vrednostjo posojene glavnice, ampak je ocena interesa, ki upošteva razliko med prejetim kreditom in tem, kar je toženki že bilo vrnjeno, realnejša. Odraža namreč ekonomsko ovrednotenje njunega pravnega interesa za postavljen zahtevek.

10. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da se zaveda, da vrednost, ki sta jo navedli tožnici, ne predstavlja točnega zneska njunega preostalega dolga, niti točnega zneska morebitnega vrnitvenega zahtevka, vendar pa toženka, ko je navedeni vrednosti ugovarjala, ni navedla nobenih konkretnih dejstev, ki bi kazala, da gre za očitno prenizek znesek. To pa pomeni, da ob upoštevanju tretjega odstavka 44. člena ZPP, že prvi pogoj za korekturo navedene vrednosti ni bil izpolnjen.

11. Pritožba je glede na obrazloženo utemeljena. Pritožbeno sodišče ji je zato ugodilo in izpodbijani sklep na podlagi tretje točke 365. člena ZPP razveljavilo.

12. Stroški, ki so strankama nastali v pritožbenem postopku, so del pravdnih stroškov. O njih bo odločilo sodišče prve stopnje s končno odločbo.

1 Glej odločbe VSL I Cp 1308/2018, II Cp 2146/2018, I Cp 2203/2018, I Cp 514/2019 in druge.

2 Za tak zahtevek, ki bi ga naperili zoper sami sebe, tudi sicer ne bi imeli interesa.