Appeal dismissed; extension of bail after conviction upheld as reasonably reasoned by first instance court.

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Stališče pritožnika, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker se je v obrazložitvi utemeljenega suma sklicevalo samo na sodbo, s katero je obtoženca spoznalo za krivega očitanih mu kaznivih dejanj, je zato zgrešeno.

[OBRAZLOŽITEV]

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje, ob preverjanju pripornih razlogov po razglasitvi sodbe v skladu z določbo prvega odstavka 361. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zoper obtoženega R. Ž. podaljšalo pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP do nastopa kazni, vendar najdalj do izteka kazni, izrečene v sodbi z dne 14. 1. 2021, opr. št. III K 24618/2020. S to sodbo je bil obtoženec spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja ropa v sostorilstvu po prvem odstavku 206. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, kaznivega dejanja roparske tatvine v sostorilstvu po prvem odstavku 207. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, nadaljevanega kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 54. člena KZ-1 in kaznivega dejanja tatvine po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1. Izrečena mu je bila enotna kazen štirih let in sedmih mesecev zapora, v katero mu je bil vštet pripor v katerem se nahaja od 22. 5. 2020 od 14.05 ure dalje.

2. Zoper sklep o priporu se je pravočasno pritožil obtoženčev zagovornik iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da obtožencu pripor odpravi ter ga izpusti na prostost.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje ne soglaša z uvodnimi izvajanji pritožnika, da utemeljen sum pri obtožencu ni podan in z zatrjevanjem, da je zaradi pomanjkljive obrazložitve podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. V prvem odstavku 361. člena ZKP je predpisano, da senat sodišča prve stopnje (sodnik posameznik) ob izreku sodbe, s katero je obtoženec obsojen na kazen zapora, na obrazložen predlog tožilca po predhodnem zaslišanju obtoženca in zagovornika odredi pripor, če je obtoženec že v priporu pa pripor podaljša, če je podan kakšen razlog iz 1. ali 3. točke prvega odstavka 201.

člena ZKP. O odreditvi oziroma podaljšanju pripora po izreku obsodilne sodbe na kazen zapora torej odloča senat oziroma sodnik posameznik (ne več zunajobravnavni senat), pred katerim je tekla kontradiktorna glavna obravnava in pred katerim so bili izvedeni vsi relevantni dokazi, na podlagi katerih je presodil v predmetni kazenski zadevi. Glavna obravnava v predmetni kazenski zadevi je tekla na podlagi pravnomočne obtožnice, s katero je bil utemeljen sum obtožencu očitanih kaznivih dejanj ugotovljen, dokazi izvedeni na glavni obravnavi pa ga očitno niso omajali do te mere, da ne bi bil več podan, saj v nasprotnem primeru sodišče prve stopnje ne bi po prvem odstavku 359.

člena ZKP izreklo sodbo, s katero je obtoženca spoznalo za krivega po vseh točkah obtožnice. Obsodilna sodba je namreč meritorna, materialna odločba, s katero sodišče ugotovi, da je utemeljena obtožba, da je obtoženec storil kazniva dejanja, ki jih je obtožen. Za izrek obsodilne sodbe se zahteva najvišji dokazni standard in sicer prepričanje sodišča o krivdi obtoženca. Utemeljenost suma je bila tako nenazadnje preizkušena z izrekom nepravnomočne obsodilne sodbe, izrečene na podlagi glavne obravnave, na kateri je bilo obtožencu v največji možni meri omogočeno varstvo njegovih pravic, ki izhajajo iz določb 19., 22. in 29.

člena Ustave RS. Sodišče prve stopnje je svoj sklep o utemeljenosti suma, ki po presoji prvostopenjskega sodišča dosega že stopnjo gotovosti, pravilno oprlo na dejstvo, da je bila obtožencu izrečena obsodba, ki resda še ni pravnomočna, s katero je bil spoznan za krivega. Stališče pritožnika, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker se je v obrazložitvi utemeljenega suma sklicevalo samo na sodbo, s katero je obtoženca spoznalo za krivega očitanih mu kaznivih dejanj, je zato zgrešeno.

5. Pri izpodbijanju zaključkov prvega sodišča glede obtoženčeve ponovitvene nevarnosti pritožnik izhaja iz lastne dokazne ocene, predvsem glede dokazanosti storitve kaznivega dejanja ropa po prvem odstavku 206. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 na škodo oškodovanke V. G. Izraža namreč prepričanje, da obtožencu storitev tega kaznivega dejanja ni bila dokazana niti na ravni utemeljenega suma. Zato mu ni mogoče očitati uporabe sile pri dveh kaznivih dejanjih in s tem povezanega stopnjevanja nasilja oziroma odločnosti pri izvrševanju kaznivih dejanj, kar so okoliščine, ki jih je sodišče prve stopnje izpostavilo na strani ugotovljenih okoliščin. Sodišče druge stopnje se s takšno argumentacijo zagovornika ne strinja, saj je sodišče prve stopnje pod točkama 7 in 8 obrazložitve izpodbijanega sklepa pravilno izhajalo iz opisa kaznivih dejanj, storitve katerih je obtoženca z nepravnomočno sodbo spoznalo za krivega. Svojo dokazno presojo bo prvo sodišče moralo obrazložiti v pisni sodbi, odločanje o pravilnosti njegovih dejanskih odločitev pa bo lahko predmet pritožbenega postopka.

6. Na strani subjektivnih okoliščin, ki delajo obtoženca ponovitveno nevarnega je sodišče prve stopnje pravilno izpostavilo njegovo specialno povratništvo. Okoliščine, da je bil že sedemnajstkrat pravnomočno obsojen izključno zaradi kaznivih dejanj premoženjske narave in da je bil s prestajanja zaporne kazni zaradi istovrstnega kaznivega dejanja izpuščen le kratek čas pred tem, ko naj bi storil kaznivo dejanje roparske tatvine, nikakor ne govorijo v prid tezi pritožnika, da obtoženi ne izvršuje kazniva dejanja zaradi premoženjskih motivov ter da naj bi priznanje krivde za določena kazniva dejanja izkazovalo njegovo kritičnost do preteklega početja ter nudilo jamstvo, da kaznivih dejanj več ne bo ponavljal.

7. Razlogom, s katerimi je sodišče prve stopnje pod točkama 15 in 16 obrazložitve utemeljilo svojo odločitev o neogibnosti in sorazmernosti podaljšanega osebnega omejevalnega ukrepa, ni mogoče odreči razumne presoje. Tako je ugotovilo in obrazložilo obstoj utemeljenega suma, na podlagi proste presoje konkretnih okoliščin pa je sklepalo tudi na obstoj realne nevarnosti ponavljanja kaznivih dejanj in svojo odločitev ustrezno obrazložilo. Ugotovilo je, da gre za nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj, s katerimi je lahko ogrožena varnost ljudi, pri čemer je treba omeniti, da je ob odločanju o ustavnih pritožbah tudi Ustavno sodišče že večkrat zavzelo stališče, da je varnost ljudi lahko ogrožena zaradi nevarnosti ponavljanja premoženjskih deliktov. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je mogoče tudi razbrati, da je sodišče prva stopnje ob upoštevanju načela sorazmernosti opravilo presojo neogibnosti pripora za varnost ljudi in pravilno ugotovilo, da te nevarnosti ni mogoče odvrniti z milejšimi ukrepi. Ob nepravnomočno izrečeni kazni štirih let in sedmih mesecih zapora ter dejstvu, da je kazenski postopek zoper obtoženca kontinuirano tekel, v predmetni kazenski zadevi pa je bila tudi že izrečena nepravnomočna sodba, nikakor ne more biti utemeljena trditev pritožnika, da je že osemmesečno trajanje pripora ogrozilo sorazmernost izrečenega omejevalnega ukrepa.

8. Ker sodišče druge stopnje pri obravnavanju pritožbe ni zasledilo kršitev, ki jih je dolžno ugotavljati po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je pritožbo obtoženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

9. Če bo za obtoženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za pritožbo zoper sklep o priporu po tarifni številki 74013 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.