Appeal dismissed; failure to report traffic accident with hanging traffic light deemed intentional evasion of alcohol test.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Pritožnica se v pritožbi sklicuje na odločbo VS RS II Ips 331/2013, v kateri je VS RS zavzelo stališče, da dejstvo, da voznik o prometni nezgodi ni obvestil policije, samo po sebi ne more predstavljati razloga za izgubo zavarovalnih pravic. Vendar pa je izmikanje preiskavi pravni standard, katerega konkretno vsebino je treba prilagoditi okoliščinam posameznega primera.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 6.543,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 11. 2017 dalje do plačila (I. točka izreka) ter odločilo, da je tožeča stranka dolžna kriti svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je izpovedbo priče A. A. neutemeljeno ocenilo kot neprepričljivo. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do pisave tožnika na naroku, ki predstavlja popolnoma drugo pisavo kot je pisava v zahtevku za plačilo škode. Priča B. A. je izpovedal, da ni opazil, da bi bil poškodovan semafor, poleg tega v e-sporočilu ni omenjal drugega vozila, ker ni vedel, da gre za pomemben podatek. Sodišče je popolnoma napačno in pristransko ugotovilo, da B. A. ne bi mogel okrog 10 ali 11 ure zvečer poklicati znanca C. C. Sodišče ni pomislilo na to, da če bi B. A. želel prikriti dejstva v zvezi s prometno nezgodo, ne bi vozila parkiral nekaj metrov proč in ga tam pustil, saj je bilo vozilo v voznem stanju. Ker je šlo za nezgodo prve kategorije, voznik v skladu z določilom 110. člena Zakona o pravilih cestnega prometa ni imel dolžnosti obveščati policije, če ni bilo poškodovanih udeležencev. Na vozilu so bile nameščene reg. tablice in bi policisti lahko pozvali tožnika in zahtevali, da opravi alkotest. Ni pa bila dolžnost voznika, da bi od policije zahteval preiskus alkoholiziranosti, saj je šlo za prometno nezgodo I. kategorije. Sodišče je prav vse izpovedbe prič in zakonitega zastopnika ocenilo kot neverodostojne, iz česar izhaja, da je sodba pristranska. Prav tako bi sodišče moralo upoštevati sodbo VS RS II Ips 331/2013 v zvezi z določbo 942. člena OZ. Sodišče se v postopku ni opredelilo glede izmikanja preiskavi o alkoholiziranosti in ni ugotavljalo, ali je voznik z namernim ravnanjem preprečil možnost, da bi se ugotovila njegova alkoholiziranost.

3. Tožena stranka odgovora na pritožbo ni vložila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi tožnica od toženke vtožuje plačilo zavarovalnine iz naslova škode, ki je nastala na vozilu v prometni nesreči 5. 9. 2017. Vozilo je bilo pri toženki zavarovano po Polici 000-000 in Splošnih pogojih za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO ..., ki vključuje zavarovanje avtomobilskega kaska. Toženka je trdila, da je voznik nesrečo povzročil pod vplivom alkohola oziroma se je izmaknil preiskavi alkoholiziranosti, pri čemer se je sklicevala na 7. člen Splošnih pogojev, ki določa domnevo alkoholiziranosti voznika, če se voznik po nastanku zavarovalnega primera izmakne preiskavi svoje alkoholiziranosti.

6. Pritožnica se v pritožbi sklicuje na odločbo VS RS II Ips 331/2013, v kateri je VS RS zavzelo stališče, da dejstvo, da voznik o prometni nezgodi ni obvestil policije, samo po sebi ne more predstavljati razloga za izgubo zavarovalnih pravic. Vendar pa je izmikanje preiskavi pravni standard, katerega konkretno vsebino je treba prilagoditi okoliščinam posameznega primera. Zmotno je stališče pritožbe, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo dejstev, iz katerih izhaja zaključek, da je voznik z namernim ravnanjem preprečil možnost, da bi se ugotovila njegova alkoholiziranost. Iz ugotovljenega dejanskega stanja namreč izhaja, da voznik policije o nezgodi ni obvestil, temveč je policijo o prometni nesreči, ki se je zgodila med 22.00 in 23.00 uro 5. 9. 2017, obvestil anonimni občan ob 2.00 uri 6. 9. 2017, ki je policiji sporočil, da je vozilo trčilo v semaforski drog in da semafor visi na Z. cesto ter obstaja nevarnost trčenja. Navedeno izhaja iz policijskega zapisnika, medtem ko sta voznik priča B. A. in zakoniti zastopnik tožnice navedla, da visečega semaforja nista opazila. Drži, da v skladu z določilom četrtega odstavka 110. člena Zakona o pravilih cestnega prometa policije ni treba obveščati v primeru nastanka prometne nesreče I. kategorije, to je prometne nesreče, v kateri je nastala zgolj materialna škoda, vendar pa iz okoliščine, da je po prometni nesreči na cestišče visel semafor in je torej obstajala konkretna nevarnost za druge udeležence v prometu, izhaja, da se je voznik po nezgodi namerno izmaknil preizkusu alkoholiziranosti. Obstoj visečega semaforja, ki je ogrožal varnost prometa, je namreč zaradi preprečitve splošne nevarnosti terjal obvestilo policiji. Ker voznik tako ni ravnal, iz njegovega ravnanja izhaja namerno izmikanje opravi preizkusa alkoholiziranosti. Iz ugotovljenih dejstev sodišča prve stopnje torej izhaja, da je zaključek sodišča prve stopnje, da se je voznik po nastanku zavarovalnega primera izmaknil preizkusu alkoholiziranosti, pravilen. Posledično se v skladu s četrtim odstavkom 7. člena Splošnih pogojev šteje, da je bil voznik alkoholiziran. Navedene domneve tožnici z izpovedbami prič A. A., B. A. in zakonitega zastopnika tožnice ni uspelo izpodbiti. Zaradi tega, ker je bil voznik alkoholiziran, je tožnica zavarovalne pravice iz naslova kasko zavarovanja vozila izgubila (7. člen Splošnih pogojev), zato je zavrnitev zahtevka pravilna.

7. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje ugotovilo na podlagi skrbne in natančne dokazne ocene, ki je v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, zaradi česar pritožbeni očitek o pristranskem sojenju ni utemeljen. Pritožbena graja dokazne ocene izpovedb prič A. A., B. A., C. C. ni utemeljena. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnica v svojem zahtevku za plačilo škode in v tožbi drugače opisala potek prometne nezgode, na podlagi česar je pravilno presojalo verodostojnost voznika priče B. A. Prav tako ne drži pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do pisave zakonitega zastopnika, ki jo je napisal na naroku (priloga C1) in pisave v točki 6 in 7 zahtevka. Do navedenega dokaza se je sodišče prve stopnje opredelilo v opombi 2 na strani 5 sodbe, zato pritožbeni očitek o kršitvi pravice do kontradiktornosti (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) ni utemeljen.

8. Ostale pritožbene navedbe za odločitev v zadevi niso bile pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje ni posebej odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

9. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

10. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).