Appeal dismissed; defendant's absence without excuse and failure to state debt maturity date justified first instance judgment.

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 279,99 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje do plačila.

[JEDRO]

Toženec zatrjuje, da sodišče prve stopnje ne bi smelo opraviti obravnave v njegovi odsotnosti, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da to ne drži. Toženec je bil na narok pravilno vabljen, vendar ni pristopil, niti ni pred narokom opravičil svoje odsotnosti in predlagal preložitve. Vse to je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v 5. točki obrazložitve. Stranka mora morebitno odsotnost z naroka opravičiti še pred narokom (primerjaj 281. člen ZPP), zato je navajanje razlogov za odsotnost z naroka šele v pritožbi prepozno in neupoštevno.

Sodišče je imelo podlago za takojšnjo izvedbo prvega naroka za glavno obravnavo. Podlaga je prav v 279.c členu ZPP. Sodišče lahko tudi brez soglasja strank takoj po pripravljalnem naroku nadaljuje s prvim narokom, če je stranke na to možnost poprej opozorilo. In toženec je bil na to možnost izrecno opozorjen v kombiniranem vabilu za pripravljalni in prvi narok z dne 13. 3. 2020.

Sodišče ni bilo dolžno zaslišati toženca. Prvič zato, ker se toženec brez opravičila ni udeležil naroka (drugi odstavek 258. člena ZPP). Drugič in predvsem pa zato, ker toženec sploh ni podal ustreznih trditev, ki bi jih bilo mogoče ali potrebno dokazovati z zaslišanjem strank. V pravdnem postopku velja pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu (7. in 212. člen ZPP), ki nalaga stranki, da najprej navede ustrezna pravno pomembna dejstva, ki se nato, če so sporna, dokazujejo. Izvajanje dokazov (npr. zaslišanje strank ali prič) z namenom, da bi se šele ugotovila pravno pomembna dejstva (t. i. preiskovalni dokazi), v pravdnem postopku načeloma ni dovoljeno, saj se lahko stranka brani pred zahtevki ali ugovori nasprotne stranke le, če so le-ti ustrezno zatrjevani. Toženčeva pravica do izjave torej ni bila z ničemer kršena.

Trditveno breme o tem, do kdaj je bilo plačilo odloženo, je bilo na tožencu, ki ga ni zmogel. Zato je njegov ugovor nesklepčen in posledično neutemeljen.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan tožnici plačati celotni vtoževani znesek iz naslova porabe na plačilni kartici X.

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženec in med drugim navaja, da je sodišče odločilo brez zaslišanja toženca, ki zaradi službene zadržanosti ni mogel priti na narok. Sodišče je v nasprotju z 279.c členom Zakona o pravdnem postopku 1 brez soglasja strank takoj po pripravljalnem naroku opravilo glavno obravnavo. Toženec je navedel dejstva in predlagal dokaze glede nezapadlosti dolga, do katerih se sodišče ni opredelilo.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila, predlaga njeno zavrnitev in zahteva povrnitev svojih pritožbenih stroškov.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Toženec smiselno zatrjuje, da sodišče prve stopnje ne bi smelo opraviti obravnave v njegovi odsotnosti, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da to ne drži. Toženec je bil na narok pravilno vabljen, vendar ni pristopil, niti ni pred narokom opravičil svoje odsotnosti in predlagal preložitve. Vse to je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v 5. točki obrazložitve. Stranka mora morebitno odsotnost z naroka opravičiti še pred narokom (primerjaj 281. člen ZPP), zato je navajanje razlogov za odsotnost z naroka šele v pritožbi prepozno in neupoštevno.

6. Ne drži, da sodišče ni imelo podlage za takojšnjo izvedbo prvega naroka za glavno obravnavo. Podlaga je prav v 279.c členu ZPP, na katerega se sklicuje pritožba; v petem odstavku tega člena je določeno: »Če se pripravljalni narok ne zaključi s sklenitvijo sodne poravnave, lahko sodišče takoj začne glavno obravnavo, če stranki s tem soglašata ali če je vabilo na pripravljalni narok vročilo hkrati z vabilom na glavno obravnavo, v katerem je stranke izrecno opozorilo, da bo v primeru, če stranki na pripravljalnem naroku ne bosta sklenili sodne poravnave, takoj začelo glavno obravnavo.« Drugače povedano – sodišče lahko tudi brez soglasja strank takoj po pripravljalnem naroku nadaljuje s prvim narokom, če je stranke na to možnost poprej opozorilo. In toženec je bil na to možnost izrecno opozorjen v kombiniranem vabilu za pripravljalni in prvi narok z dne 13. 3. 2020.

7. Nadalje so neutemeljene večkrat ponovljene pritožbene navedbe, da bi sodišče moralo zaslišati toženca. Prvič zato, ker se toženec brez opravičila ni udeležil naroka (drugi odstavek 258. člena ZPP). Drugič in predvsem pa zato, ker toženec sploh ni podal ustreznih trditev, ki bi jih bilo mogoče ali potrebno dokazovati z zaslišanjem strank. V pravdnem postopku velja pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu (7. in 212. člen ZPP), ki nalaga stranki, da najprej navede ustrezna pravno pomembna dejstva, ki se nato, če so sporna, dokazujejo. Izvajanje dokazov (npr. zaslišanje strank ali prič) z namenom, da bi se šele ugotovila pravno pomembna dejstva (t. i. preiskovalni dokazi), v pravdnem postopku načeloma ni dovoljeno, saj se lahko stranka brani pred zahtevki ali ugovori nasprotne stranke le, če so le-ti ustrezno zatrjevani. Toženčeva pravica do izjave torej ni bila z ničemer kršena.

8. Toženec je v ugovoru zoper sklep o izvršbi (ki je poleg pritožbe njegova edina vloga v tej pravdi) zatrjeval, da terjatev še ni zapadla, ker se je s tožnico dogovoril za odlog plačila. Ni pa navedel, do kdaj naj bi bilo plačilo odloženo, pod kakšnimi pogoji itd. Od vložitve ugovora do naroka je minilo več mesecev, zato (zaradi toženčevih pomanjkljivih in pavšalnih trditev) sploh ni mogoče ugotoviti, ali je (domnevno) dogovorjeni odlog plačila v času sojenja sploh še veljal. Trditveno breme o tem, do kdaj je bilo plačilo odloženo, je bilo na tožencu, ki ga ni zmogel. Zato je njegov ugovor nesklepčen in posledično neutemeljen. Sodišče prve stopnje se je do vseh toženčevih navedb obširno opredelilo v 10. točki obrazložitve in pritožba teh razlogov sploh argumentirano ne izpodbija, se torej ne sooči z argumenti sodišča prve stopnje, temveč le ponavlja pavšalne navedbe o odlogu plačila (pri čemer niti v pritožbi ne pove, do kdaj naj bi bilo odloženo). Pritožbena trditev, da naj se sodišče ne bi opredelilo do toženčevih ugovornih navedb, je tako neutemeljena.

9. Očitane kršitve postopka (da se sodbe ne da preizkusiti, da izrek nasprotuje razlogom sodbe itd.) so povsem nekonkretiziran in vsebinsko prazen prepis zakonske določbe. Zato lahko sodišče druge stopnje nanje odgovori le z ugotovitvijo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Ker niso podani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Toženec s pritožbo ni uspel, tožnica pa je nanjo vsebinsko odgovorila, zato ji mora toženec povrniti stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP), ki obsegajo nagrado za sestavo odgovora (375 odvetniških točk ali 225 EUR), 2 % materialnih stroškov (4,50 EUR) in 22 % DDV na odvetniške storitve (50,49 EUR). Stroške mora povrniti v roku 15 dni (313. člen ZPP), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (378. člen OZ).

1 Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP.