Appeal dismissed; distinct acts of extortion and disorderly conduct fail ne bis in idem test due to lack of identical facts.

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Kot to v izpodbijanem sklepu pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče, se plačilni nalog številka z dne 3. 5. 2019 v opisu obdolžencu očitanega ravnanja razlikuje od opisa kaznivega dejanja, saj iz opisa prekrška izhaja le dogajanje po oškodovančevem odhodu iz lokala in torej ne opisuje niti predhodnega dogajanja v lokalu, ne opisuje obdolženčevega sledenja oškodovancu in njegovi ženi in mu tudi ne očita namena pridobitve protipravne premoženjske koristi (razlika v zakonski dispoziciji), kar vse pa je pri obdolžencu očitanem poskusu kaznivega dejanja izsiljevanja del opisa. Tudi po presoji višjega sodišča gre torej le za delno prekrivanje obeh opisov in je podana tako subjektivna kot tudi objektivna identiteta le v delu dogajanja po odhodu oškodovanca in obdolženca iz lokala, kar pa glede na celoten opis, ki izhaja iz izreka sklepa, ki je predmet pritožbene presoje, ne zadosti kriteriju popolne objektivne identitete med prekrškom in kaznivim dejanjem. Pri tem torej glede na obrazloženo ne gre za primer, ko bi opis kaznivega dejanja in opis prekrška izhajala iz enakega opisa dejanja oziroma identičnih ali v bistvenem enakih dejstev.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedenim sklepom zoper obdolženega A. A. uvedlo preiskavo zaradi poskusa kaznivega dejanja izsiljevanja po prvem odstavku 228. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1.

2. Zoper sklep se je pritožil obdolženčev zagovornik in navedel, da pritožbo vlaga, ker je podana kršitev ponovnega sojenja o isti stvari (ne bis in idem), zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Predlagal je, da Višje sodišče v Ljubljani ob odločanju o pritožbi zoper izpodbijani sklep o uvedbi preiskave le-tega spremeni in zahtevo za preiskavo zoper osumljenega A. A. v celoti zavrne.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Obdolženčev zagovornik v pritožbi izpostavlja, da je bila obdolžencu dne 3. 5. 2019 v pravnomočno končanem prekrškovnem postopku izrečena globa zaradi prekrška, storjenega na škodo oškodovanca B. B. dne 26. 3. 2019, obdolženec pa je globo že poravnal. Meni, da sta opisa poskusa kaznivega dejanja izsiljevanja iz sklepa o uvedbi preiskave in v prekrškovnem postopku enaka, temeljita ne enakih dejstvih in so torej zakonski znaki prekrška vsebovani v zakonskih znakih kaznivega dejanja, zaradi česar zaradi prepovedi sojenja o isti stvari (ne bis in idem) prvostopenjsko sodišče zoper obdolženca ne bi smelo uvesti preiskave. Takšno pritožbeno stališče je zmotno, saj je pritrditi pravilnim zaključkom izpodbijanega sklepa, ki ima tudi tehtno in prepričljivo obrazložitev.

5. Prav ima pritožba, da se ustavna prepoved ponovnega sojenja ne nanaša le na kazniva dejanja, temveč tudi na primere, kadar so z istim historičnim dogodkom izpolnjeni tako znaki prekrška kot tudi kaznivega dejanja, do česar se je pravilno opredelilo že sodišče prve stopnje, ko je opravilo primerjavo obeh opisov. Ob tem je po presoji sodišča druge stopnje pravilna ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da se oba opisa le delno prekrivata, da ne gre za isto stvar in da načelo ne bis in idem ni kršeno. Zato je sodišče prve stopnje kljub pravnomočno zaključenem prekrškovnem postopku zoper obdolženca z izpodbijanim sklepom uvedlo preiskavo zaradi poskusa kaznivega dejanja izsiljevanja po prvem odstavku 228. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1.

6. Prepoved ponovnega sojenja se ne nanaša na konkretno pravno opredelitev nekega dejanja, temveč na določen historični dogodek, oziroma življenjski primer z namenom zagotavljanja pravne varnosti tako, da je obdolženec zaščiten pred večkratnim kazenskim obravnavanjem istega dogodka. Glede na trditev pritožbe, da sta opis kaznivega dejanja in prekrška enaka in temeljita na enakih dejstvih, je višje sodišče presojalo, ali so dejstva v obeh zadevah ista oziroma v bistvenem enaka, oziroma istovetna v smislu med seboj neločljivo povezanih dejanj, ne glede na pravno kvalifikacijo in pravno zavarovan interes. V obravnavani zadevi opis poskusa kaznivega dejanja izsiljevanja, ki izhaja iz izreka sklepa, ki se izpodbija s pritožbo, zajema tako dogajanje v lokalu C. na D. ulici v Ljubljani, kjer je 26. 3. 2019 obdolženec zato, da bi pridobil premoženjsko korist, zoper oškodovanca uporabil silo in resno grožnjo, ko je pristopil do oškodovanca (ki mu je v letu 2015 kot osebni bančni svetovalec svetoval naložbo v sklade), ga pozival, da gre iz lokala, mu očital, da je zaradi njega izgubil denar in od njega zahteval 500 EUR, nato pa mu po odgovoru oškodovanca, da mu nič ne dolguje, zagrozil z besedami: »da če je bilo pri njem službeno, bo pa tudi sam zadevo začel urejati službeno«. Opis pa se nanaša tudi na kasnejše dogajanje (izven lokala), ko je obdolženec zatem, ko je B. B. z ženo zapustil lokal, obema sledil in nato oškodovanca od zadaj zagrabil za jakno in se začel nanj dreti: »kdaj mi boš vrnil moj denar, pizda ti materina, kje je denar, kdaj ga boš vrnil«, zaradi česar se ga je oškodovanec ob zavedanju, da je obdolženec borec mešanih borilnih veščin, ustrašil in pobegnil v avlo Fakultete ... ter poklical policijo. Iz zgoraj povzetega opisa kaznivega dejanja tako konkretno izhaja, na kakšen način je obdolženec poskušal oškodovanca prisiliti, da mu izroči 500 EUR, čeprav je vedel, da mu ta ničesar ne dolguje. Iz opisa plačilnega naloga številka 119882132 z dne 3. 5. 2019 pa izhaja očitek, da se je obdolženec 26. 3. 2019 na D. ulici v Ljubljani vedel na drzen in žaljiv način do B. B., ko ga je z rokami zagrabil na hrbtni strani za jakno, ga potegnil k sebi in na njega vpil »kje je moj denar, kdaj mi boš vrnil denar«, kar je pri oškodovancu povzročilo občutek prizadetosti, da je o tem obvestil policijo.

7. Kot to v izpodbijanem sklepu pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče, se plačilni nalog številka 119882132 z dne 3. 5. 2019 v opisu obdolžencu očitanega ravnanja razlikuje od opisa kaznivega dejanja, saj iz opisa prekrška izhaja le dogajanje po oškodovančevem odhodu iz lokala in torej ne opisuje niti predhodnega dogajanja v lokalu C., ne opisuje obdolženčevega sledenja oškodovancu in njegovi ženi in mu tudi ne očita namena pridobitve protipravne premoženjske koristi (razlika v zakonski dispoziciji), kar vse pa je pri obdolžencu očitanem poskusu kaznivega dejanja izsiljevanja del opisa. Tudi po presoji višjega sodišča gre torej le za delno prekrivanje obeh opisov in je podana tako subjektivna kot tudi objektivna identiteta le v delu dogajanja po odhodu oškodovanca in obdolženca iz lokala, kar pa glede na celoten opis, ki izhaja iz izreka sklepa, ki je predmet pritožbene presoje, ne zadosti kriteriju popolne objektivne identitete med prekrškom in kaznivim dejanjem. Pri tem torej glede na obrazloženo ne gre za primer, ko bi opis kaznivega dejanja in opis prekrška izhajala iz enakega opisa dejanja oziroma identičnih ali v bistvenem enakih dejstev.

8. Pritožba oporeka tudi sodni praksi, na katero se sklicuje izpodbijani sklep. Sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 16245/2013 in I Ips 43745/2012 sicer res ne obravnavata identičnega dejanskega stanja kot obravnavana zadeva, vendar pa se je sodišče prve stopnje nanju v svojem sklepu sklicevalo iz drugih razlogov (primer delnega prekrivanja oziroma izostanek popolne objektivne identitete med prekrškom in kaznivim dejanjem), kar je tudi izrecno navedlo v 4. točki obrazložitve sklepa, zato je sklicevanje na obe sodbi tudi utemeljeno.

9. Ker opis kaznivega dejanja ne izhaja iz dejstev, ki so identična ali v bistvu enaka kot tista, ki so bila podlaga za prekršek, je prvostopenjsko sodišče utemeljeno zaključilo, da pri opisu prekrška, ki izhaja iz plačilnega naloga in opisu kaznivega dejanja iz izreka izpodbijanega sklepa ne gre za isto stvar. Zato glede na vse doslej obrazloženo z uvedbo preiskave z izpodbijanim sklepom ni prišlo do kršitve načela ne bis in idem in posledično do kršitve 31. člena Ustave RS, kar neutemeljeno uveljavlja pritožnik v vloženi pritožbi.

10. V pritožbi zatrjevane kršitve niso nastale in ker izpodbijani sklep tudi ni obremenjen s kršitvami, ki jih sodišče druge stopnje ugotavlja po uradni dolžnosti na podlagi petega odstavka 402. člena ZKP, je pritožbo zagovornika obdolženega A. A. zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).