Appeal dismissed; failure to order cost decision before appeal does not constitute essential procedural violation.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Stranski intervenient je pravočasno predlagal sodišču, naj se odločba dopolni še z odločitvijo o njegovih stroških postopka (prvi odstavek 325. člena ZPP). Ker je tožeča stranka vložila pritožbo zoper omenjeno sodbo, bi prvostopenjsko sodišče sicer moralo v skladu s prvim odstavkom 327. člena ZPP najprej odločiti o predlogu za dopolnitev svoje odločbe in šele potem poslati pritožbo v odločanje pritožbenemu sodišču, vendar pa spregled te določbe v obravnavanem primeru ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka, ki bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost odločbe.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom odločilo, da je tožeča stranka dolžna v roku 15 dni povrniti stranskemu intervenientu njegove pravdne stroške v znesku 373,32 EUR, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje.

2. Zoper takšno odločitev je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi. Navaja, da je sodišče prve stopnje izdalo sklep na podlagi bistvene kršitve pravil postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pravdna zadeva je bila namreč pravnomočno zaključena z izdajo sodbe Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2202/2019 z dne 5. 2. 2020, po pravnomočnosti pa izdajanje procesnih sklepov ali sklepov o odmeri stroškov ni več dopustno.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožeča stranka neutemeljeno uveljavlja, da je izpodbijani sklep obremenjen z bistvenimi kršitvami določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena v zvezi s 366. členom ZPP. Tega svojega očitka pa tudi v ničemer ne obrazloži. Navaja zgolj, da izdaja sklepa o odmeri stroškov postopka po pravnomočnem zaključku pravde ni več dopustna.

5. Z izpodbijanim sklepom je bilo odločeno o stroških prvostopenjskega postopka, ki jih je imel stranski intervenient, ki je vstopil v pravdo pred izdajo sodbe sodišča prve stopnje in se pridružil toženi stranki. V pripravljalni vlogi z dne 4. 7. 2019 je postavil tudi stroškovni zahtevek. Sodišče prve stopnje o stroškovnem zahtevku z odločbo (sklep in sodba IV P 151/2017-46 z dne 28. 8. 2019) ni odločilo. Stranski intervenient je pravočasno predlagal sodišču, naj se odločba dopolni še z odločitvijo o njegovih stroških postopka (prvi odstavek 325. člena ZPP). Ker je tožeča stranka vložila pritožbo zoper omenjeno sodbo, bi prvostopenjsko sodišče sicer moralo v skladu s prvim odstavkom 327. člena ZPP najprej odločiti o predlogu za dopolnitev svoje odločbe in šele potem poslati pritožbo v odločanje pritožbenemu sodišču, vendar pa spregled te določbe v obravnavanem primeru ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka, ki bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost odločbe (prvi odstavek 339. člena ZPP).

6. Sodišče prve stopnje je torej z izpodbijanim sklepom odločilo o stroškovnem zahtevku, ki še ni bil presojan. Ker odločitve o stroških prvostopenjskega postopka stranskega intervenienta še ni bilo, tudi ni postala pravnomočna. Prvostopenjsko sodišče je pri odločitvi pravilno uporabilo materialno pravo, ki ga predstavljajo določbe ZPP o stroških postopka, ko je v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP naložilo tožeči stranki, ki v pravdi ni uspela, da stranskemu intervenientu na strani nasprotne stranke povrne njene pravdne stroške. Stroške v skupnem znesku 373,32 EUR je tudi pravilno odmerilo v skladu z določbami Odvetniške tarife, sicer pa same odmere stroškov tožeča stranka niti ne izpodbija.

7. Izpodbijani sklep se tako izkaže za pravilen, pritožba tožeče stranke pa za neutemeljeno, zato jo je bilo potrebno zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).