Appeal dismissed; garage use agreements lack ownership characteristics for co-ownership establishment under ZVEtL-1.

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Nasprotna udeleženka sama krije svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Predlagatelji ne razpolagajo s pravnimi posli, ki bi bili primerni za pridobitev lastninske pravice oz. za njen vpis v zemljiško knjigo, saj pogodbe o postavitvi in uporabi garaž niso bile taki posli. Vsebovale so namreč natančne in številne pogoje za uporabo in razpolago z garažami, te omejitve pa je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo kot take, ki niso značilne za lastninsko pravico.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnjue je zavrglo predlog predlagateljev za vzpostavitev etažne lastnine na stavbi južno od stavbe na ... v L., v kateri se nahajajo garaže. Ocenilo je, da niso izkazali lastninske pravice na posameznih delih (garažah), ker njihov pravni naslov za to ni ustrezen.

2. Zoper sklep se predlagatelji pritožujejo in predlagajo njegovo razveljavitev. Navajajo, da je sodišče v bistveno podobni zadevi II N 224/2018 odločilo drugače. Menijo, da bi sodišče lahko 19. in 20. čl. ZVEtL-1 razlagalo tako, da bi ugotovilo originarno pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem oz. z gradnjo na tujem. Druga možnost je vzpostavitev etažne lastnine na podlagi predloga lastnika zemljišča, če bi bilo to sporno, v pravdi. V tem primeru bi bilo treba ustanoviti stavbno pravico. Zemljišče je pripadajoče zemljišče „Univerzitetnega naselja“. Če je sodišče menilo, da predlagatelji na podlagi pogodb niso imeli pravice uporabe, bi moralo uporabiti 271. čl. SPZ in določbe 3. odst. 30. čl. ZVEtL-1. Pritožba še očita, da je sodišče napačno presodilo pogoje za priposestvovanje. Šesti predlagatelj je denimo garažo kupil l. 1975 in jo torej ima več kot 45 let v mirni lastniški posesti, pri čemer sodišče ni obrazložilo, zakaj ocenjuje drugače. Za začetek postopka pa zadošča, če predlog vloži najmanj en upravičen predlagatelj.

3. Nasprotna udeleženka je na pritožbo odgovorila, predlaga njeno zavrnitev ter opredeljuje svoje pritožbene stroške. V odgovoru navaja, da se ni mogla opredeliti do cele vrste procesnega gradiva in sodišču očita, da ji je kršilo ustavna procesna jamstva. Očita, da pritožnik ni navedel sodne prakse, na katero se sklicuje. Opozarja, da bi morali uporabniki izkazati verigo pogodb od zemljiškoknjižnega lastnika, česar niso. Prejela je le pogodbo prvega predlagatelja, na podlagi katere pa meni, da je bil ta le najemnik. Navedbe o pripadajočem zemljišču naj bi bile po njenem nedopustna pritožbena novota, družbene lastnine pa ni bilo možno priposestvovati.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Izpodbijani sklep je pravilen in zakonit. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbe 19. in 20. člena Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (ZVEtL-1). Ugotovilo je, da predlagatelji ne razpolagajo s pravnimi posli, ki bi bili primerni za pridobitev lastninske pravice oz. za njen vpis v zemljiško knjigo, saj pogodbe o postavitvi garaž niso bile taki posli. Vsebovale so namreč natančne in številne pogoje za uporabo in razpolago z garažami (tč. 3 izpodbijanega sklepa), te omejitve pa je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo kot take, ki niso značilne za lastninsko pravico (tč. 7. izpodbijanega sklepa). Na tej podlagi je sodišče tudi pravilno presodilo, da ne pride v poštev priposestvovanje (20. čl. ZVEtL-1), saj izvajana posest ni bila lastniška, v času, ko je bila predmetna nepremičnina družbena last, pa ni bila možna, kot to pravilno opozarja nasprotna udeleženka.

6. Pritožnik neutemeljeno navaja, da so izpolnjeni pogoji za vzpostavitev stavbne pravice, kar naj bi sodišče storilo po 3. odst. 30. čl. ZVEtL-1, saj ta določba česa takega ne predpisuje. Že prvostopenjsko sodišče pa je predlagateljem ustrezno pojasnilo, da postopek po ZVEtL-1 ni namenjen razreševanju spornih lastninskih oz. drugih stvarnopravnih vprašanj (11. tč. izpodbijanega sklepa).

7. Pritožbena navedba o tem, da gre za pripadajoče zemljišče „Univerzitetnega“ naselja, je brezpredmetna, saj so predlagatelji predlagali vzpostavitev etažne lastnine in ne določitev pripadajočega zemljišča, zato se izpodbijani sklep s tem ne ukvarja.

8. Utemeljeno nasprotna udeleženka opozarja tudi na to, da se predlagatelji neustrezno sklicujejo na domnevno drugačno sodno prakso (ne navajajo, v kateri zadevi naj bi pritožbeno sodišče odločilo drugače), zato vsebinski odgovor na ta pritožbeni očitek ni mogoč. Nasprotna udeleženka se ni pritožila, zato na njene očitke iz odgovora na pritožbo pritožbeno sodišče ne bo odgovarjalo, le usmeriti jo velja na pojasnilo, ki ji ga je namenilo sodišče prve stopnje v tč. 9 izpodbijanega sklepa.

9. Pritožbo je bilo treba na podlagi obrazloženega zavrniti in sklep sodišča prve stopnje potrditi (2. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 37. čl. Zakona o nepravdnem postopku - ZNP v zvezi s 3. čl. ZVEtL-1). Nasprotna udeleženka po 1. odst. 35. čl. ZNP sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.