Appeal against transfer to Italy dismissed; defense arguments on facts inadmissible in transfer proceedings.

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Navedbe, v katerih zagovornik problematizira obstoj utemeljenega suma obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, se nanašajo na dejansko stanje obdolžencu očitanega kaznivega dejanja in jih ni mogoče uveljavljati v okviru pritožbe zoper sklep o odstopu kazenskega spisa Republiki Italiji.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijani sklepom je Okrožno sodišče v Celju, na podlagi drugega odstavka 519. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), dovolilo odstop kazenskega spisa Okrajnega sodišča v Celju, opr. št. III K 37413/2014 za kazenski pregon in sojenje državi Republiki Italiji.

2. Zoper navedeni sklep se je pritožil obdolženčev zagovornik, kot navaja v pritožb iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišču druge stopnje predlaga, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi, zadevo pa zaradi neizpolnjevanja pogojev o odstopu vrne sodišču prve stopnje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z razlogi izpodbijanega sklepa, na podlagi katerih prvo sodišče ugotavlja, da so izpolnjeni pogoji, ki so predpisani v 519. členu ZKP za odstop kazenskega spisa Republiki Italiji in sicer, da je obdolženi S. B. državljan Republike Italije, kjer ima tudi prijavljeno stalno prebivališče ter da oškodovanec ni državljan Republike Slovenije. Pri odločanju pa je upoštevalo tudi do sedaj nastale stroške postopka v znesku 3.942,42 EUR in tudi bodoče stroške, ki bi nastali v primeru izvedbe postopka v Republiki Sloveniji.

5. Navedene, po sodišču prve stopnje ugotovljene pogoje za odstop predmetnega kazenskega spisa Republiki Italiji, zagovornik problematizira le glede zaključka, da oškodovanec ni državljan Republike Slovenije. V nasprotju s tem zagovornik meni, da je oškodovanec – kupec slovenski državljan, ki je imel nek posel s S. M., ki je ostal brez vozila, katero je bilo vrnjeno domnevnemu lastniku v Italijo. Navedeni pritožbeni očitki pa so po presoji sodišča druge stopnje neprecizirani in nerazumljivi, saj terjajo ugibanje pritožbenega sodišča, kaj ima pritožnik sploh v mislih, zato se do teh pritožbenih navedb ni mogoče opredeliti. Iz tega razloga sodišče druge stopnje dodaja zgolj to, da je bilo po opisu kaznivega dejanja v obtožnem predlogu, v Italiji odtujeno osebno vozilo znamke Audi, tip TT, izročeno J. K. in sicer kot garancija za plačilo dolga S. M. Iz izpovedi J. K. (list. št. 180) pa izhaja, da je bilo to vozilo sicer najprej zaseženo s strani policije, nato pa čez šest mesecev vrnjeno in potem tudi uspešno registrirano v Republiki Sloveniji. Zato ni jasno na katerega kupca v Sloveniji, ki je ostal brez vozila, ker je bilo to vrnjeno domnevnemu lastniku v Italijo, sploh misli zagovornik v vloženi pritožbi. Iz tega razloga s temi pritožbenimi navedbami zagovornik ne more ovreči, sicer pravilnega stališča sodišča prve stopnje, da oškodovanec ni državljan Republike Slovenije.

6. Kar zadeva preostale pritožbene navedbe, v katerih zagovornik problematizira obstoj utemeljenega suma obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, češ da ta ni izkazan v zadostni meri in opozarja, da naj bi bilo predmetno vozilo v Italiji ukradeno že 24. 10. 2007, v evidencah ″sirene‶ pa se je pojavilo šele 4. 8. 2012, za tem pa bi lahko po njegovem stal celo sam oškodovanec, ne more biti predmet preizkusa tega pritožbenega postopka. Te pritožbene navedbe se namreč nanašajo na dejansko stanje obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, ki bo lahko predmet nadaljnjega kazenskega postopka, teh pritožbenih navedb pa zagovornik ne more uveljavljati v okviru pritožbe zoper sklep o odstopu kazenskega spisa Republiki Italiji.

7. Čas storitve kaznivega dejanja prikrivanja je tedaj, ko storilec stori eno od oblik prikrivanja in tedaj tudi začne teči zastaranje kazenskega pregona, torej neodvisno od časa storitve temeljnega kaznivega dejanja. V konkretnem primeru se S. B. očita, da je v času od 20. 7. do 15. 8. 2012 z zavestnim sodelovanjem s sostorilcema pridobil premično stvar večje vrednosti in jo izročil J. K., s tem pa storil kaznivo dejanje prikrivanja po tretjem odstavku 217. člena KZ-1, za kar je predpisana kazen dve leti zapora. Glede na določbo 4. točke prvega odstavka 20. člena Kazenskega zakonika, da kazenski pregon za navedeno kaznivo dejanje zastara deset let od storitve kaznivega dejanja, so neutemeljeni tudi pomisleki zagovornika o nedopustnosti kazenskega pregona zaradi zastaranja.

8. Na podlagi vsega navedenega in ker tudi uradni preizkus izpodbijanega sklepa po petem odstavku 402. člena ZKP, ni pokazal nobenih kršitev, je pritožbo zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

9. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka, bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o odstopu kazenske zadeve tuji državi, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.