Administrative court dismisses legal aid request as appeal is an administrative remedy, not judicial protection.

I. Tožba se zavrže.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

[JEDRO]

Pritožba zoper odločbo Centra za socialno delo ne pomeni uresničevanja pravice do sodnega varstva, ampak šele do pravnega sredstva v upravnem postopku, zato odločanje o prošnji za dodelitev BPP ne spada v pristojnost nobenega izmed sodišč, navedenih v 31a. členu ZBPP.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) z dne 14. 9. 2020. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da prošnja ni dovoljena, saj zadeva očitno ne spada v pristojnost katerega od sodišč s splošno pristojnostjo oz. katerega od sodišč, navedenih v 31a. členu Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Iz priložene odločbe Centra za socialno delo A. št. 1232-2141/2020 z dne 9. 9. 2020 izhaja, da je bila vloga prosilca za dodelitev izredne denarne socialne pomoči zavrnjena, zoper navedeno odločbo pa želi prosilec vložiti pritožbo. Iz priložene dokumentacije torej ne izhaja, da je zoper prosilca sprožen kakršenkoli sodni postopek oz. da bi prosilec želel kakršnokoli obliko pravnega varstva, ki bi sodilo pod katero od sodišč s splošno pristojnostjo ali katero drugo sodišče, temveč gre za zahtevo za dodelitev pravnega varstva v obliki vložitve pritožbe zoper prvostopenjsko upravno odločbo oz. upravno zadevo, za katero pa ni pristojno nobeno od sodišč, navedenih v 31a. členu ZBPP. Glede na navedeno je bilo treba prošnjo prosilca zavreči.

2. Tožnik vlaga tožbo zaradi nepravilne in zmotne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb postopka in nepopolnega oz. zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Res je, da bi moral tožnik prošnjo za dodelitev BPP vložiti pri Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani, vendar bi kljub temu morala toženka prošnjo odstopiti sodišču, pristojnemu za odločanje. Toženka bi morala uporabiti določila Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki v 23. členu določa, da mora vsak organ ves čas paziti na svojo stvarno in krajevno pristojnost, če pa spozna, da ni pristojen za določeno upravno zadevo, pa postopa tako, kot je določeno v četrtem in petem odstavku 65. člena tega zakona. Če organ dobi vlogo, ki je ni pristojen sprejeti, jo pošlje brez odlašanja pristojnemu organu oziroma sodišču in to sporoči stranki. Toženka bi torej morala tožnika opozoriti, da ni pristojna za reševanje njegove vloge, oz. bi morala brez odlašanja njegovo vlogo poslati pristojnemu sodišču v Ljubljani. Vendar toženka navedenega ni storila, zato je kršila pravila ZUP ter nepopolno ugotovila dejansko stanje. Glede na navedeno tožnik predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek, toženki pa tudi naloži povrnitev stroškov postopka.

3. Toženka na tožbo ni odgovorila, predložila pa je upravni spis v zadevi.

4. Tožba ni dovoljena.

5. V upravnem sporu sodišče na podlagi 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. Po drugem odstavku 2. člena ZUS-1 je upravni akt upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Pri predhodnem preizkusu tožbe po 36. členu ZUS-1 sodišče med drugim s sklepom tožbo zavrže, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali njegovo neposredno na zakon oprto osebno korist (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Sklep o zavrženju tožbe v takšnem primeru na podlagi tretjega odstavka 36. člena ZUS-1 izda senat. Merilo za obstoj pravnega interesa pa je odgovor na vprašanje, ali bi lahko tožnik z uspehom v upravnem sporu izboljšal svoj pravni položaj. Gre za eno od splošnih procesnih predpostavk za vložitev tožbe v upravnem sporu.

6. V zadevi ni sporno, da je tožnik vložil prošnjo za dodelitev BPP za vložitev pritožbe zoper odločbo Centra za socialno delo A. z dne 9. 9. 2020, s katero je bilo odločeno o zavrnitvi vloge za dodelitev izredne denarne socialne pomoči. S tem v zvezi je pravilno stališče toženke, da gre za zahtevo za dodelitev pravnega varstva v obliki vložitve pritožbe zoper prvostopenjsko upravno odločbo oz. upravno zadevo. V tem primeru gre torej za odločanje v upravni in ne v sodni zadevi, zato v ZBPP ni podlage za drugačno odločitev, kot jo je sprejel upravni organ, zanjo pa navedel pravilne razloge.

7. Ker pritožba zoper odločbo Centra za socialno delo A. ne pomeni uresničevanja pravice do sodnega varstva, ampak šele do pravnega sredstva v upravnem postopku, odločanje o prošnji za dodelitev BPP ne spada v pristojnost nobenega izmed sodišč, navedenih v 31a. členu ZBPP. To pomeni, da tožnik z ugovori, ki se nanašajo na vprašanje pristojnosti organa in postopanje organa v primeru, da spozna, da ni pristojen za sprejem vloge, ne more uspeti. Odločitev toženke je pravilna, z izpodbijanim sklepom se ne posega v tožnikovo pravico, tožnik pa tudi z morebitno ugoditvijo tožbi ne bi mogel izboljšati svojega pravnega položaja.

8. Iz navedenih razlogov je moralo sodišče tožbo v skladu s prej navedeno 6. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 brez vsebinske obravnave zavreči.

9. Sodišče je v zadevi odločilo v senatu na podlagi tretjega odstavka 36. člena ZUS-1, in sicer zunaj naroka, saj se je zadeva zaključila v postopku predhodnega preizkusa tožbe.

10. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, ki med drugim določa, da v primeru, če sodišče tožbo zavrže, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

11. O predlogu za taksno oprostitev sodišče ni odločalo, ker se na podlagi četrtega odstavka 10. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v postopku za odločanje o dodelitvi BPP taksa ne plača.